Tiskane izdaje
Z današnjim dnem Delo vstopa v novo dobo. Oblikovno prenovljeno in po videnem sodeč zelo všečno, zaradi česar bo nekaj dni, morda tednov, upam pa da še let, desetletij še bolj utrdilo položaj osrednjega slovenskega časopisa. Toda pestra Delova 20-letna zgodovina pod okriljem države Slovenije je ponudila že vrsto oblikovnih prenov in tudi tehnoloških, a se vseeno ni izognil udarcem digitalne tehnologije, ki je hočeš nočeš s papirjem in kulijem v roki ne bo mogoče premagati. Kakšna škoda, zame sicer ne, ker bom še naprej užival ob listanju in prebiranju dnevnega časopisja ter si na stari način širil obzorja, toda mlajši bralci in drugi tehnološki friki, ki klasičnega časopisja ne poznajo več, bodo zanesljivo prikrajšani za marsikatero zgodbo, dogodek, informacijo...
Predvsem jih ne bo mogoče doživeti tako pristno, kot jih ponuja papir. O tem sem stoodstotno prepričan, saj razliko med starokopitno klasiko in sodobno digitalnostjo vsak dan občutim na lastni koži že nekaj let. Zadnjih nekaj mesecev še toliko bolj. Zaradi klatenja stroškov smo v športni redakciji ostali brez rožnate Gazzette dello Sport, ker smo se preusmerili na njeno tiskano izdajo na spletu. Delo je privarčevalo nekaj sto evrov, ampak resnici na ljubo, spletno prebiranje in listanje je tako nepregledno in neužitno, kot bi jedel slabo pečenega piščanca. Pa še kakšna informacija mi uide.
Prvih dvajset let je minuli teden slavila najvišja krovna športna organizacija Olimpijski komite Slovenije. O uspešnosti njegovega delovanja nima smisla razpravljati, ker ni mogoče opredeliti niti tega, kaj je slabo. Dobro pa je tako ali tako vse, kar ljudstvu prodajajo. Kolajne slovenskih športnikov na največjih tekmovanjih so morda najboljši pokazatelj, kaj in kako se dela v slovenskem športu, ki ima neprecenljivo poslanstvo v oglaševanju majhne države. In glede na okolje ter sosedne OK je naš OKS zgled dobro organiziranega in utečenega ustroja, ki ničesar ne prepušča naključjem. Že 20 let je trdno v rokah enih in istih mož, ki jih zaznamuje ena ideološka barva – rdeča. OKS nima zaman vzdevka zadnja rdeča trdnjava. A tudi ta vodstvena enovitost ni nekaj nenavadnega. Kar našo rdečo »aristokracijo«, ki je premočna tudi zaradi nesposobnih in neljudskih ideoloških tekmecev, loči od drugih, je le to, da v njej ni sirov, lordov, vonov, markizov, princev... in bistveno premalo ali pa nič mogotcev.
Slovesnost ob 20. obletnici je bila še ena neokusna prireditev brez razposajenega duha, takšna, kakršni so bili nekoč partijski kongresi z vladarji v prvih vrstah. Imela je tudi svojo nerazumljeno predzgodbo v za javnost skriti seji, na kateri so najzaslužnejšim športnikom podelili priznanja za zadnje desetletje. Na paradi neokusa pa so kajpak prevladovali enobarvni imenitneži, z obema predsednikoma države vred, ki bolj ali manj delita in ne združujeta Slovencev. Prav nasprotno od poslanstva športa.
Delo in OKS naj bi bila iste barve in ideologije. S slovesom osrednjega patrtijskega glasila, kot je ob mojem prihodu na novinarske konference ali razlilčna srečanja rad oznanil nekdanji predsednik NZS in dologletni član najožjega O(C)KS Rudi Zavrl, je Delo v veliki meri že opravilo. Če ne drugega, se je v zadnjih 20 letih že nekajkrat redizajniralo, medtem ko se OKS ni poskušal niti prebarvati. Tudi to ostaja izziv za tretje desetletje. OKS nima zaman vzdevka zadnja rdeča trdnjava.
