Derbi

Pred časom me je zagrebški znanec dobesedno »odvlekel« v Zaprešić, mestece, ki je le nekaj deset minut vožnje oddaljeno od Zagreba in je pravzaprav že njegovo predmestje. Želel je, da si ogledam nogometno tekmo tamkajšnjega domačega nogometnega kluba Inter, ki je pred kakim mesecem bil še član druge lige, zdaj pa je ponosni prvoligaš.

»To bo derbi,« me je prepričeval znanec, napovedal simpatično vzdušje in obilico zabave. Za klub, s katerim se je srečal omenjeni Inter, še nisem slišal, čeprav razmeroma dobro poznam hrvaško nogometno (pa še kakšno drugo) sceno.

In že sva bila na štadionu, vzdušje pravo domače. Derbi se je začel. Nekaj komentarjev, nekaj žvižgov, precej aplavzov. Tistih nekaj navijačev gostujoče ekipe je bilo nasmejanih, domači navijači niti najmanj sovražni do »drugače mislečih«.

Kdo bi si mislil, da je na hrvaškem športnem igrišču mogoče kaj takega, sem za hip pomislil. Naša južna soseda se sicer že dolgo časa bori z nasiljem in neredi na nogometnih tribunah. Zato niti najmanj ne presenečajo ocene, da nogometna reprezentanca igra bolje in bolje, žal pa se razmere ob igrišču vse bolj in bolj slabšajo, saj je incidentov vse več (zadnji primer s kljukastim križem v Splitu je bil vrhunec), iskanje krivca ali krivcev pa traja in traja …

Čez dan ali dva sem prebral, kako se je končal košarkarski derbi v Črni gori med tamkajšnjo Budućnostjo in ekipo Sutjeske. Z metanjem stolov proti igralcem, na igrišče, s pretepom na igrišču in na tribunah … Nogometni dvoboji (po novem tudi košarkarski) med beograjskima nogometnima kluboma Partizan in Crvena zvezda so tradicionalno polni napetosti in »dogajanja«, ki ga mora reševati – policija.

V Bosni in Hercegovini še zdaleč ni pozabljena nedelja, 4. oktobra 2009. V neredih, ki so se začeli ob prihodu avtobusov z navijači na nogometno tekmo med domačim Širokim Brijegom (sicer ponosom hrvaškega dela življa v BiH) in ekipo Sarajeva, je bil ubit 24-letni navijač Sarajeva Vedran Puljić. Ranjenih – tudi s strelnim orožjem – je bilo 31 ljudi, med njimi 15 navijačev iz obeh taborov in 16 policistov.

So to še derbiji? So to še dogodki, ki bi si jih želel ogledati, na njih se sprostiti in uživati v dogajanju na igrišču, pa naj bo to nogometni travnik, košarkarski parket ali balinanje?

Spomnim se, kako me je pred davnim časom Mićo povabil na beograjsko Marakano, na derbi med Partizanom in Crveno zvezdo. Sedela sva na tribuni, kjer so bili v glavnem navijači rdeče-bele Crvene zvezde. In glej ga, zlomka, prvi so zadeli »moji« črno-beli Partizanovci. Bil sem edini, ki sem v tistem delu tribune skočil v zrak in pozdravil gol. Pa se oglasi starejši gospod, ki je sedel izza mene, me nežno potreplja z dežnikom po rami in mirno omenil: »Sedi mladenič, zakrivaš mi pogled.« Ko sem te dni to anekdoto pripovedoval v krogu zagrebških znancev, je eden od sodelujočih le mirno dejal: »Dandanes bi namesto trepljanja bržkone v hrbet dobil - nož!« In me je postalo strah. Strah pred derbiji.