Tiskane izdaje
Ljubljana – Sedem od osmih kandidatov za novega predsednika Svetovne nogometne zveze (FIFA) je prestalo prvo selekcijsko sito, presek profilov vseh imen pa razkriva, da bo šlo 26. februarja v Zürichu za dvoboj Evrope in Azije. Veliko presenečenje bi bilo, če bi bi naslednika Seppa Blatterja dobili že po prvem krogu volitev.
Za zmago v prvem krogu volitev je potrebna dvetretjinska večina, kar pomeni 140 od 209 glasov. Glede na to, da je prepričalo najmanj pet članic FIFA kar sedem kandidatov, je logično, da bo šlo 26. februarja ob Züriškem jezeru za napete volitve, ki bi bile lahko odločene šele v drugem krogu, ko bo zmagovalcu zadostovala navadna večina.
Da so prav »oni« najprimernejši kandidati za devetega predsednika FIFA po pionirju Robertu Guerinu, ki je prevzel pisarno 22. maja 1904, in suspendiranemu Seppu Blatterju, ki je 1998. nasledil Joãa Havelanga, nas bo v naslednjih mesecih poskušalo prepričati sedem imen. To so Francoza Michel Platini in Jerome Champagne, jordanski princ Ali Bin Al Hussein, Liberijec Musa Bility, Švicar Gianni Infantino, bahrajnski šejk Salman Al Khalifa in Južnoafričan Tokyo Sexwale.
Pri tem je zanimiva primerjava med 29. majem, ko je na 65. kongresu FIFA Blatter premagal princa Alija z izidom 133:73, in sedanjim obdobjem, ko so številni tedanji akterji, na čelu z 79-letnim Švicarjem, osumljeni koruptivnih dejanj. Natančno pet mesecev po zadnjem volilnem kongresu lahko izpostavimo tri pomembne razlike.
Prvič, dejstvo je, da se Blatter 26. februarja ne bo potegoval za nov mandat in bo v vmesnem času naredil vse, da bi se častno poslovil od krovne nogometne hiše. Da bi torej ostal v spominu kot reformator, ki je pripeljal mundial v Afriko, Azijo in ga vrnil v Južno Ameriko, in ne kot nekdo, čigar dejanja so zamajala temelje nogometne panoge. To pomeni, da bo naredil vse, da bi se omenjenih 133 glasov prelilo v milje zanj pravega kandidata.
Drugič, kandidati so prepričali za podporo najmanj 35 članic – vsak je potreboval podporo najmanj petih –, torej bo šlo čez štiri mesece za veliko bolj razpršeno glasovanje kot nazadnje, ko sta tik pred zdajci odstopila od kandidature Michael van Praag in Luis Figo, posledično so delegati odločali le o dveh tekmecih. Nizozemca so javno podpirali Belgija, Ferski otoki, Romunija, Škotska in Švedska, Portugalca pa Danska, Luksemburg, Makedonija, Črna gora in Poljska.
Tretjič, in to bo volitve med vsemi dejavniki najbolj zapletlo: medtem ko je bila 29. maja Evropa razdeljena med podpornike Blatterja in princa Alija, naj bi imela pred koncem zime skupnega kandidata. A četudi bi etična komisija FIFA in Mednarodno razsodišče za šport v Lozani Platinija oprala suma korupcije, bi imel velik zaostanek v volilni kampanji; do 5. januarja – če ne pride kaj vmes – namreč ne sme opravljati nobene funkcije v nogometu, ne sme niti lobirati.
Ne glede na to, katero ime bo poslala v boj Evropa, bodisi Platinija bodisi Infantina, se bo stara celina v volilni kampanji soočila z velikim izzivom. V zakulisnem preštevanju glasov deluje najmanj tako močan kot celotna UEFA tudi bahrajnski šejk Salman al Khalifa, najvplivnejši mož azijskega nogometa, v preteklih letih pa zvesti podpornik Blatterja. Morda bo šlo 26. februarja prav za dvoboj Evropa-Azija, ki bi ga lahko v drugem krogu odločili podporniki princa Alija (maja so ga podprli tudi ZDA, Kanada, Nova Zelandija in Avstralija) ali celo Južnoafričana Sexwala, ki je vpliven, bogat in močno omrežen na črni celini, tudi on pa sodi – kot šejk Salman, ki mu kritiki očitajo teptanje človekovih pravic – v Blatterjev milje.
