Galski petelin zabijal namesto kljuval

André-Pierre Gignac ni nikogar brcnil ali poslal v »tri krasne«, kot je nekoč storil slavnejši nogometni rojak Eric Cantona, a je kljub temu postal nevsakdanji junak. Prejšnji teden je svojo prvo polletno avanturo v Mehiki sklenil z naslovom prvaka.

Da je Gignac posebnež, so v Franciji vedeli, še preden je maja senzacionalno napovedal, da bo kariero nadaljeval v »eksotični« Mehiki namesto v Angliji, od koder je prejel kar nekaj ponudb z več milijonov evrov letne plače. Toda tudi nogometna avantura v Mehiki ni nekaj, kar bi lahko odpravili z zamahom roke. Tudi v največji srednjeameriški državi je nogomet, čeprav globoko v senci argentinske ali brazilske obsedenosti z njim, religija, ki v marsičem vpliva na življenjski ritem države z več kot sto milijoni prebivalcev in obrača več sto milijonov evrov.

Kaj je naredil junak sklepnega dela prvenstva »apertura« (v Mehiki tako kot nekoč v Argentini v enem letu igrajo dve prvenstvi, imenovani apertura in clasura), ki je moštvu Tigres iz štirimilijonskega Monterreya zagotovil četrti naslov prvaka? V pol leta je dal 15 golov, kar tri v razburljivem finalnem dvoboju, ki se je razpletel s trilerjem po strelih z enajstmetrovke. V prvi tekmi je bil Tigres doma boljši od Pumasa s 3:0. V povratni tekmi v Ciudadu de Mexicu je Pumas izničil zaostanek in izsilil podaljšek. V podaljšku je Gignac znižal zaostanek na 1:3, a je domači klub vendarle izsilil strele z enajstmetrovke po zmagi s 4:1. »Loterija« strelov je prinesla več sreče gostom, pri čemer je Francoz streljal in zadel prvi strel z 11 m.

»Sem najsrečnejši človek na svetu,« je žarel po velikem dosežku Francoz v Mehiki, v Monterreyu veliki junak, zaradi katerega so njegovi dresi šli za med. Zaradi njega je finalni razplet močno odmeval tudi v Evropi.

Gignac je s selitvijo onkraj Atlantika tvegal, da bo nanj pozabil selektor Didier Deschamps. Da bo domače EP zanj izgubljeno. Toda Gignac je vendarle posebnež. »Povedal sem vam, da so moje možnosti, da bi Deschamps prišel v Monterrey, da bi se srečal z menoj, 100:1. Toda ljudje, ki bodo stavili name, bodo zaslužili,« je izzval rojake, ko je odhajal. Ni se ustrašil izziva in selektorjeve pozabe. Vedel je, da bodo goli slišani in videni tudi v Evropi. Imel je prav. Nekdanji kapetan tricolorov in zdajšnji selektor je pozorno spremljal Gignacovo mehiško zgodbo in jo v novembrskem paketu reprezentačnih tekem začinil s pozivom v reprezentanco. Gignac se je odložil z golom proti Nemčiji pri zmagi z 2:0.

Njegova mehiška pravljica je impresivna. »Ni bila slaba odločitev, da sem se po malem izoliral 10.000 km stran od Francije,« je dejal in odkril tudi nekaj svojih misli, povezanih s kakovostjo in značilnostmi lige MX, kot se imenuje najmočnejše mehiško tekmovanje, v katerem je lani povprečna letna plača nogometašev znašala slabih 400.000 evrov.

»V obrambi se igra trdo, ker igralci po večini prihajajo iz Argentine, Brazilije in Kolumbije. V zvezni vrsti kraljujejo majhni in živahni igralci, ob Brazilcih in Argentincih še domači. Brez zadržkov bi dejal, da je kar nekaj klubov na ravni najboljših v Franciji,« ni varčeval s presežniki napadalec, ki mu je zaradi močne postave mehiška liga vendarle pisana na kožo. Giganc s svojimi 186 cm in 84 kg predstavlja silaka, ki s solidno tehnično podkovanostjo pomeni nevarno orožje.

Gignac je morda odprl tudi novo poglavje v evropskem nogometu, v katerem je kriza skrčila seznam držav, kjer je mogoče zaslužiti več milijonov evrov. Najboljši nogometaši iz Južne in Srednje Amerike se selijo v Evropo in omejujejo možnosti Evropejcem, Gignac pa je nakazal, da bi v prihodnosti po njegovih stopinjah lahko šlo še nekaj nogometašev iz srednjega višjega kakovostnega razreda. »Upam, da sem odprl nekaj vrat. Ne bom razkrival imena, toda poklicalo me je kar nekaj igralcev in me povprašalo o moji izkušnji. Močno jih zanima mehiški izziv. A jih opozarjam, da je poleg močnega entuziazma tudi veliko pritiskov, ko igraš pred polnimi tribunami.«