Tiskane izdaje
Ni skrivnost, da je slovenski nogometni derbi navdušil večino navzočih, ne glede na to, s katere strani trojanskega prodora so prišli v Stožice. Štirje goli, privlačne akcije, zavidljiv ritem igre in peklensko vzdušje – to lahko ponudi le novodobni ljubljansko-štajerski clasico.
Toda ni pokalo le na igrišču, pač pa – dobesedno – tudi ob njem. Če prezremo besedilo pesmi navijaških skupin, zaradi katerega bi bil v nekaterih evropskih državah marsikdo tudi aretiran (»Ubij Žabara« in »S sekiro v roki bomo poklali Štajerce«), ki so del folklore derbijev že 25 let, je bilo zanimivo opazovati tudi akterje na igrišču in ob njem.
Pri tem je bil v ospredju trener Maribora Krunoslav Jurčić. Slednji je večji del večera igral »svojo« tekmo s četrtim sodnikom Alešem Skokom, pri čemer je bil Jurčić (pre)pogosto globoko zunaj prostora za trenerje. Glavni sodnik ga ni niti opozoril, kaj šele kaznoval, sodniki so prezrli tudi Jurčićeva izbruha – ob izključitvi Stojanovića in po koncu tekme –, ki sta bila zrela za odhod v slačilnico. Jurčić ni pozabil omeniti domnevne enajstmetrovke nad Vršičem, spregledal pa je dejstvo, da bi lahko Šuler že v prvi minuti prejel rdeči karton. Roko na srce, to ni bistveno; sodniki so ljudje, ki tako ali drugače delajo napake.
Morebitna kazen, ki bi lahko doletela Jurčića na podlagi sodniškega poročila, je še najmanj, kar lahko skrbi 45-letnega Hrvata. Kazni so namreč sestavni del nogometa tako kot podaje in goli. Bolj ga lahko skrbi, da bi ga lahko ob morebitnih nadaljnjih izpadih med tekmo in po njej slovenska nogometna javnost začela primerjati denimo s Stevanom Mojsilovićem ali Slavkom Matićem. Torej s trenerjema, ki sta slovensko javnost še najmočneje opozorila nase z neprimernim obnašanjem ob igrišču in primitivnim besediščem.
Jurčić vendarle velja za gospoda, za katerim je uspešna kariera zveznega igralca, in trenerja, ki je med drugim trikrat vodil zagrebški Dinamo. Morda je ob prihodu v Maribor pozabil, da nič več ne vodi Dinama, v katerem (mu) je bilo vendarle dovoljeno več. Razmerje moči na Hrvaškem je zelo dobro spoznal nekdanji slovenski selektor Matjaž Kek; na zadnjem derbiju Rijeke in Dinama, na katerem je Kek sklatil z vrha Zagrebčane, je gostujoči trener Zoran Mamić večji del tekme »bival« kar v trenerskem prostoru Matjaža Keka (!), pri čemer se ga sodnik ni upal niti ogovoriti. Zagrebški šef Zdravko Mamić je pozneje na vse skupaj odgovoril s pesmijo Mitra Mirića: »Ne može nam niko ništa, jači smo od sudbine ...« (Nihče nam nič ne more, močnejši smo od usode).
Če ne drugega, Jurčić v Sloveniji nima za seboj svojega rojaka iz vplivnega hercegovskega lobija, ki neuradno obvladuje hrvaški nogomet. Škoda zanj bi bila, če bi se govorilo le njegovem morebitnem neprimernem obnašanju: mar ne bi bilo bolje (zanj) ugotoviti, da je resnično preporodil igro Maribora in da bi bilo bolj modro graditi na tem dejstvu?
