Tiskane izdaje
»Dobili ste bitko, vojne še ne,« je po nedeljski blamaži vijoličastih v Ljudskem vrtu vsem onkraj Trojan dal vedeti Zlatko Zahović. »Ranjena zver« je najnevarnejša! Olimpijina zaušnica športnega »diktatorja« institucije, kakršne sicer v Sloveniji ni, ni pustila ravnodušnega.
Odzval se je z nenehnim poudarjanjem zavajajoče trditve, da ima Maribor na voljo komaj kaj več evrov od slovenskih tekmecev, in preusmerjanjem pozornosti v iskanje sovražnikov. Drugače misleči in kritiki (tudi znotraj kolektiva), ki so si drznili govoriti o že vse leto negledljivem serijskem prvaku, so bili in so še glavno gorivo za vijoličasti stroj. To, da so tudi namišljeni sovražniki nevijoličaste barve zahodno od Trojan vredni prezira in še česa drugega, je dolgo časa – in še bo – »vžigalo« pri vseh privržencih vijoličastih. Toda niti najbolj goreči niso mogli prezreti, da vijoličasti stroj že lep čas peša in da nekaj ni v redu. Ter da za stagniranje (nazadovanje) niso krivi Ljubljančani ali drugi nevijoličasti.
Mariborčani in Zahović so ob nizanju podvigov na najzahtevnejšem evropskem bojišču blago rečeno zaspali in so resnično lahko hvaležni hitro prebujajoči se Olimpiji, da je pozornost naposled preusmerila k bistvu – razvoju nogometa, igre, igralcev, podrobnostim: je model igre 4-4-2 že »passé«, je hitri igralec slabši od počasnega mojstra, je napadanje z večjo posestjo žoge ideal ... Tu pa je prišlo do trka med teorijo in prakso. Mariborska, bodimo iskreni, predvsem Zahovićeva filozofija je bila jasna: Maribor ima najboljše igralce v Sloveniji. Ampak Maribor z najboljšimi ni več igral najbolje, le zmagoval je proti nekonkurenčnim domačim tekmecem. Pri čemer zmage niso bile v sozvočju z razvojem igre in najsposobnejših igralcev. Nekateri med njimi so celo plačali hud davek za sposobnost. Ključni mariborski možje z bivšim (upravičeno) trenerjem Antejem Šimundžo in Zahovićem na čelu si tega niso želeli priznati ali niso želeli videti. Če bi, bi Šimundža in Zahović ukrepala že sredi pomladi – po koncu minulega prvenstva bi bilo prav tako že prepozno – in ne bi uspešni sezoni sledilo že neuspešno leto. Za Maribor pač velja, da evropski nastopi določajo uspešnost! Maribor pa prvič v tem desetletju v Evropi ni igral vsaj 6 tekem.
Strahov, da bi »instituciji« grozil že znan črni scenarij iz leta 1999, pa vendarle ni. Zahovićeve izkušnje in tekmovalnost, za naše razmere vrhunsko organiziran klubski ustroj in varno naložena zaloga evrov (v trezorju in ne v finančnih naložbah, jahtah ali nepremičninah) omogočajo, da z manjšimi popravki in posodobljeno vizijo na športnem področju Maribor lahko mirno prebrodi krizo. Edina nevarnost za Maribor – in hvala bogu, da je tako – preži na igrišču: Olimpija se prebuja.
O novem trenerju. Če kdo, prav Zahović ve, kdo so delavci, umetniki, šarlatani, ustvarjalci, poslušneži, avtoritete. Z vsemi je že imel opravka. A je res, da si napake ne sme privoščiti. Slovenski klubski nogomet potrebuje močan Maribor. In močne Olimpijo, Gorico, Celje, Koper ...
