Tiskane izdaje
Ljubljana – Tim Matavž se je v nogometni tekmi z ZDA še utrdil v udarni enajsterici Slovenije. Primorski napadalec, ki je v 12 tekmah za reprezentanco zabil spoštljivih 7 golov, je bil najboljši posameznik torkovega večera v Stožicah, sijajne predstave pa želi nadaljevati tudi v majici PSV iz Eindhovna. Tim postaja tudi vse boljši in pronicljivejši sogovornik.
Tim, v tekmi z ZDA ste bili najvidnejši posameznik v slovenski reprezentanci. Mnogi menijo, da ste že postali njen ključni nogometaš.
Sam ne morem narediti ničesar, tega se dobro zavedam. Vsi smo ključni za uspeh reprezentance in vsi moramo na sleherni tekmi, prijateljski ali »pravi«, dati od sebe največ, kar lahko. Priznam, sem pa vesel vsakega gola.
Američanom ste zabili dva, za člansko reprezentanco ste jih zbrali že sedem.
To je vse lepo in prav, toda Slovenija je izgubila. Vesel sem za gola, a imam mešane občutke. Raje bi videl, da bi zmagali, četudi se ne bi vpisal med strelce.
Sodnik vas je večkrat ujel v tako imenovanem ofsajdu. Naključno?
Kje pa. Vseskozi se poskušam gibati na meji ofsajda, a v torek zvečer je sodnik vseskozi dvigoval zastavico. Drži, napadalci se pogosto poskušamo gibati na meji, kakšen sodnik namreč tudi naredi napako, čeprav ima pogosto prav. Če ne dvigne zastavice, pa je najboljše, kar se lahko zgodi napadalcu...
Stojanović je napovedal igro z enim napadalcem, igrala sta dva. Kako bi ocenili vaše sodelovanje z Zlatanom Ljubijankićem?
Dobro sva se ujela, mislim, da se je to videlo tudi na tribuni. Zlatan je prispeval obe podaji za moja gola, najprej sijajno v prazen prostor, nato mi je spustil še kratko žogo za drugi gol. Mislim, da sva učinkovit napadalni par.
Kako pa ste videli tekmo? Američani so hitro prešli v vodstvo, tudi sicer so bili v prvem polčasu boljši, vi pa navidez nemočni. Kako to?
Nismo igrali tako, kot bi po mojem mnenju morali. V drugem polčasu je bilo veliko bolje, opravili smo nekaj sprememb in določene stvari tudi razčistili v glavah. Na koncu se je izkazalo, da bi lahko z nekaj sreče zabili še kakšen gol in vsaj remizirali. Ni bilo vse tako slabo, kot se zdi na prvi pogled ob domačem porazu z 2:3.
Zakaj dva različna polčasa? Šele v nadaljevanju ste žogo »ustrezno« spustili na tla in igrali, kot znate.
Tekme nismo začeli dovolj odločno, morda nas je v prvem polčasu pokopala tudi prešibka zbranost v igri, pri oddajanju žog, podajah in »pokrivanju« tekmecev. Selektor nas je med polčasoma v slačilnici opozoril na nekatere napake, ki so botrovale vsem trem ameriškim golom, in nam rekel, naj se držimo tega, kar smo vadili in uigravali na treningih. V drugih 45 minutah pa je šlo za močnejšo tekmo, zadeli smo tudi prečko in vratnico. V nadaljevanju smo si priigrali več priložnosti, saj smo se tudi sprostili, več smo si upali in posledično začeli igrati nogomet.
Tedaj sta v igro vstopila Valter Birsa in Rene Krhin. Ste tudi zaradi tega igrali bolje?
Morda, ne vem. Mislim, da premoremo široko skupino igralcev in prav vsak lahko prispeva svoj delež. V reprezentanci ni slabih nogometašev.
Kaj se je zgodilo pri prvem golu?
Ne bi izpostavljal le ene akcije. Dejstvo je, da se nismo dobro odzvali na njihov pritisk na našo zadnjo vrsto, čeprav smo ga pričakovali in še posebej izpostavljali pred tekmo. Zato smo prejeli omenjeni gol. Obrambi bi morali še bolj pomagati vsi, začenši z nama napadalcema.
Kako ste v dobrem tednu dni spoznali selektorja Slavišo Stojanovića?
Vsak trener ima svoj način dela. Slaviša, denimo, je poudaril, da bomo poskušali čim več iztržiti tudi v igri ob prekinitvah. Skupaj smo premalo časa, da bi podajal daljšo oceno o selektorju, lahko povem le, da dobro treniramo, on pa nas močno spodbuja. Ne gre le za prekinitve, hoče, da igramo tudi nogomet.
