Je po letih solz in trpljenja napočil čas za lovoriko?

Počitnic je konec, spomin na medel reprezentančni nastop v Braziliji je že oddaljen, odklepajo se vrata kultnih nogometnih aren na Otoku, med njimi kajpak tudi na Anfield Roadu. Čakanje na šampionsko lovoriko se je v taboru Liverpoola raztegnilo na dolgih 24 let, armada navijačev po vsem svetu pa spet sanja o prekinitvi črnega niza.

Turneje pripravljalnega značaja ponavadi koristijo stroki pri uigravanju, spoznavanju z novinci in krepitvi moštvenega duha. In le redko že takrat napoči čas za analize, saj je vendarle treba počakati na ligaška tekmovanja za točke in po možnosti še na kakšno evropsko preizkušnjo. A Brendan Rodgers, prvi mož na klopi rdečih, se je prav navdušen vrnil iz ZDA s prenovljeno zasedbo, ta bo povrh morda še tik pred sobotnim štartom nove sezone v premier league dobila še kakšno okrepitev. Najbolj se je vnelo prav okrog udarnega strelca: ta je bil v zadnjih petih sezonah vselej tujec, trikrat je bil najučinkovitejši zdaj že zloglasni Urugvajec Luis Suarez. A nogometaša, ki si ga je svet tudi po zadnjem svetovnem prvenstvu bolj kot po mojstrovinah na igrišču zapomnil po incidentu z italijanskim reprezentantom Giorgom Chiellinijem, ni več na seznamu 18-kratnih angleških prvakov. Prav lahko pa bi v moštvu pozdravili njegovega rojaka, saj je najnovejša »tarča« klubskega vodstva Edinson Cavani, napadalec Paris Saint Germaina. Za urugvajskega napadalca se je vnel boj med Arsenalom in Liverpoolom, slednji se je sicer priključil zgodbi pozneje, saj je menedžer Rodgers sprva sanjal o Loicu Remyju, adutu iz moštva Queens Park Rangers, vendar se je pri slednjem zapletlo okrog zdravniških pregledov, zato ga ne bo na Anfield Road.

Pod drobnogledom prestiž z ranjenimi rdečimi vragi

A ne glede na še zadnje morebitne spremembe se Rogers ob pričakovanju nove sezone sproščeno nasmehne. O konkurenčnem moštvu se je prepričal že pomladi, ko so Steven Gerrard in druščina vidneje kot kadarkoli v zadnjih letih posegli v boj za vrh, pa nato v ponesrečenih okoliščinah, tudi z nespretnostjo prav največjega zvezdnika in kapetana moštva izgubili veliko bitko z Manchester Cityjem. Gerrard je bil nato pozneje tudi reprezentančni osmoljenec na svetovnem prvenstvu, po vrnitvi iz Brazilije pa se je – podobno kot Münchenčan Philipp Lahm – odločil končati pot v izbrani vrsti. Le da jo je nemški kapetan kronal z lovoriko, Anglež pa še z eno grenko izkušnjo, na katero bi najlažje pozabil, če bi mu ob koncu nove sezone po sušnih 25 letih pripadla čast, da bi dvignil pokal za najboljše moštvo v domačem prvenstvu.

Seveda je o natančnih napovedih še težko razpredati, toda nastopi v ZDA razgrinjajo optimizem in tudi poraz za slovo proti največjem tekmecu, Manchester Unitedu, ni potrl niti stroke niti navijačev. Pravzaprav je bil United pod še natančnejšim drobnogledom kot Liverpool, Rdeči vragi imajo pač za seboj najslabšo sezono zadnjih dveh desetletij, zdaj jih bo poskusil vrniti k nekdanjim položajem izjemno cenjeni Louis van Gaal, nazadnje bronasti z nizozemsko vrsto, precej manj opevano kot na prejšnjih velikih tekmovanjih. Izkušeni strokovnjak se pač po zmagi za slovo od ameriške turneje proti Liverpoolu s 3:1 (Rooney, Mata, Lingard; Gerrard) ni prepustil evforiji, za precej pomembnejšo je označil prvo tekmo v prvenstvu, obenem ga je tudi tekmec s klopi opozoril. »Res je zmagoval vsepovsod, osvajal lovorike na Nizozemskem, v Španiji in Nemčiji, se izkazal tudi nazadnje v Braziliji, pa vendar se najbrž še ne zaveda, kaj vse ga čaka na Otoku,« je Severni Irec zakuril malce ognja že pred sobotnim štartom in pojasnil: »Nikogar ne podcenjujem, toda v uglednih evropskih ligah izstopa eno moštvo, morda dve, a tu je zgodbe konec. In angleško prvenstvo? Katerikoli dan v letu se lahko moštvo z vrha pomeri z nekom iz spodnjega doma lestvice in zlahka doživi poraz …«

Neomajna pripadnost klubu

Seveda je Rodgers v javnih nastopih po vrnitvi z ameriške turneje obdržal nekaj otoške uglajenosti in spregovoril o Van Gaalu kot vodji velikih moštev na izjemni športni poti, a prav dvoboj večnih tekmecev in njunih trenerjev bo dodobra razvnemal armado nogometnih navdušencev po Angliji. Pa ne le tam. Obe moštvi ohranjata izjemno jedro privržencev po svetu, tudi to je navdušilo Liverpoolovega trenerja na pripravljalnih tekmah: pet si jih je v Bostonu, Chicagu, New Yorku, Charlottu in Miamiju ogledalo 240.000 navzočih. »Ko vidiš, kako je naš klub še vedno spoštovan, pri priči začutiš izjemno odgovornost,« je dejal in hkrati daleč proč odrinil kakršenkoli strah, da moštvo ne bi bilo sposobno za osvojitev tako nestrpno pričakovane lovoriko: »Po Ameriki smo potovali dolge ure, pa tega ni bilo občutiti na igrišču. Moštvo je uigrano, uveljavljajo se novi obrazi, odkritja prejšnje sezone postajajo bolj zrela.«

Občinstvo je neučakano, v klubu izjemnega ponosa in tradicije nikomur ni vseeno, da že tako dolgo ni razveselilo privržencev. Seveda naslov v ligi prvakov po znameniti istanbulski drami z Milanom (od 0:3 do zmage po 11-metrovkah), maja 2005, ohranja posebno veljavo, vendar pa prav prvenstvo – ki mu navzlic nenehno naraščajoči kakovosti in priljubljenosti bundeslige ter izjemnih vložkih pri španskih velikanih še naprej mnogi pripisujejo jasno št. 1 na mednarodnem zemljevidu – privablja poseben mik in stalni izziv za vsakogar. Predvsem za okolje, v katerem tudi na prijateljskih tekmah ni prostih sedežev, čakanje na lovoriko pa je pravzaprav podobno tudi tisti o angleški reprezentančni zgodbi. Trpljenja in solz je bilo veliko, a po slehernem spodrsljaju napoči novo upanje. Sicer pa Liverpool ne bo nikoli sam. Tako iskreno mu pojejo navijači že dolga desetletja in nič drugače ni bilo na včerajšnji zadnji pripravljalni tekmi, ko je na Anfieldu kar s 4:0 (Sturridge, Lovren, Coutinho, Henderson) padla Borussia iz Dortmunda.