Josip Iličić od grešnega kozla do prvega zvezdnika

Ljubljana – Natančno 28 nogometašev si je nadelo majico s slovenskim grbom v desetih tekmah Slovenije na končani poti proti Rusiji 2018. Le trije izbranci Srečka Katanca so igrali na vseh desetih postajah boja za svetovno prvenstvo, pri čemer je preživel na igrišču ves čas le vratar Jan Oblak. Daleč najučinkovitejši akter je bil Josip Iličić.

Prav nogometaš, ki je začel ciklus v majici Fiorentine in ga končal kot zvezdnik Atalante, je najmočneje zaznamoval slovenski del kvalifikacij za uvrstitev na mundial. Prvič je opozoril nase že v uverturi v vilniuškem gozdu, ko je Slovencem tudi prvič (usodno) spodrsnilo. Ni skrivnost, da si Iličić in Katanec tedaj nista bila povsem »na ti«, selektor Kranjčana sploh ni uvrstil v začetno enajsterico za tekmo z Litvo. Katanec si je tedaj nakopal tudi jezo predsednika NZS Aleksandra Čeferina, Iličića pa očitno tako močno spodbodel, da je selektorju rešil kožo že v Litvi, pozneje pa prevzel dirigentsko palico slovenske igre.

Že v Vilniusu je kot rezervist podal za gola Reneja Krhina in Boštjana Cesarja za preobrat in končnih 2:2, pozneje je nanizal še več učinkovitih tekem in končal kvalifikacije s tremi goli in petimi podajami. Upoštevaje slovensko razliko v golih 12:7 je »Jojo« neposredno zrežiral kar dve tretjini oziroma osem od 12 slovenskih golov. Katanec in Iličić sta po Litvi zakopala bojni sekiri, selektor je zamižal na eno oko pri nekaterih potezah svojega glavnega igralca, slednji je postal lider reprezentance, četudi se je zavil v molk in javno še ni spregovoril o tedanjih polemikah. Iličić je postal v nadaljevanju ciklusa opazno motiviran, ne nazadnje je sprožil kar 51 strelov na vrata (16), mimo vrat (18), ali pa so mu jih blokirali že tekmečevi branilci (17).

Litvi je sledil najboljši mesec po »slovenskem« koledarju, potem ko so fantje v Stožicah premagali Slovaško in imeli v nokdavnu Anglijo. Tudi Slovaška je padla po podaji Iličića, eksekutor je bil tedanji adut iz rokava Rok Kronaveter, ki je na srečo gostiteljev igral v življenjski formi v majici Olimpije. Poznejšo tekmo z Anglijo so zaznamovale zapravljene priložnosti Bezjaka, Kurtića (2), Cesarja in Iličića, vratar Joe Hart je dobil vse bitke s Slovenci.

Iličić je »izpustil« le zmago Slovencev na Malti, ki gre na račun podajalca Jasmina Kurtića in strelca Benjamina Verbiča, pozneje je bil udeležen prav pri vseh osvojenih točkah Slovenije. V domači tekmi z Malto je prispeval gol in podajo Novakoviću za sanjsko slovo enega najboljših srednjih napadalcev v zgodovini naše reprezentance, podobno je bilo z Litvo v Ljubljani, ko je zabil dva gola z bele točke, večer pa sta začinila še Verbič in Valter Birsa. In, ne nazadnje, tudi sklepno dejanje ni minilo brez slovenske številke 7 – Roman Bezjak je zabil prvi gol Škotom po asistenci Iličića, drugega po gneči in povratni žogi Mihe Mevlje.

Izpostaviti velja še nekatere druge igralce, ki so v desetih tekmah prispevali k 15 osvojenim točkam Slovenije. Mimogrede: slednja je na tej poti ustvarila povprečno posest žoge 52 odstotkov – največjo posest žoge v svojih nogah so imeli Slovenci prav v prvi in zadnji tekmi z Litvo (64) oziroma Škotsko (66), najnižjo na Slovaškem (33 %). Več kot 700 minut igre je zbralo šest nogometašev (glej tabelo), več kot deset strelov je zbrala peterica – Iličić, Verbič, Kurtić, Birsa in Bezjak. Med strelce se je vpisalo osem slovenskih reprezentantov, med tistimi, ki so dobili priložnost za igro, jih le šest ni storilo prekrška. Katanec je poslal na igrišče štiri nogometaše iz 1. SNL – Vilerja in Palčiča iz Maribora, Vetriha iz Domžal in Kronavetra iz Olimpije.

Daleč najmlajši adut, ki smo ga videli na igrišču v zadnjem ciklusu, je bil Jan Repas. Tedaj že nogometaš Caena je bil v tekmi z Litvo star 20 let, 5 mesecev in 16 dni. Najstarejši je postal Milivoje Novaković, ki je svojo zadnjo tekmo – 10. junija z Malto v Stožicah – zaznamoval kot strelec pri starosti 38 let in 23 dni.