Bilo je pred 21 leti v Nottinghamu. V pubu, kjer sem s kolegom odšteval minute do tekme med Hrvaško in Turčijo na evropskem prvenstvu v Angliji, naju je, ko je slišal, da se pogovarjava v slovenščini, nagovoril eden od nemških navijačev. »Prihajata iz Slovenije? Brane Oblak bil je izjemen nogometaš,« je navdušeno izstrelil.
Strastni nogometni navdušenec iz Gelsenkirchna je bil veliki Oblakov navijač in ga je spremljal, še preden je prišel v bundesligo k njegovemu Schalkeju. Tedaj mi je postalo jasno, kdo je bil Brane Oblak. Najboljši slovenski nogometaš v nekdanji Jugoslaviji in svojčas eden od najboljših na svetu. Seveda tudi najboljši slovenski v zgodovini. »Ljubljanska srajca« iz Rožne doline, toda drzen, zvit, jezikav in prav nič ponižen. V državi z 22 milijoni »vrhunskih« nogometašev in selektorjev Slovencu ni bilo lahko, s časovne razdalje je dosegel to, kar se mnogim ni posrečilo: o njem so govorili z izbranimi besedami in strahospoštovanjem v Beogradu, Münchnu ali Riu de Janeiru. Navdušil je slovito Maracano in največjega med največjimi, Peléja.
Ni se mogoče ogniti dosežkom jugoslovanske reprezentance in najvidnejših igralcev brez omembe Braneta Oblaka. Tudi na Hrvaškem, kjer v nogometnih krogih zdaj uživa simpatije Matjaž Kek, je pri splitskem Hajduku pustil neizbrisen pečat. Pa čeprav so ga hrvaški kronisti najboljšega Hajduka v zgodovini »domoljubno« izpustili iz spomina. Legendarni trener Tomislav Ivić, ki je pripeljal Oblaka v Hajduk, ga ni.
»Težko je odgovoriti, kdo je bil najboljši. Ampak, če že moram koga izpostaviti, je to Oblak. Z njim je Hajdukova igra dobila nove razsežnosti,« je pred Ivico Šurjaka, Jurico Jerkovića in še koga iz znamenite in tedaj v Jugoslaviji neprekosljive zasedbe »bilih« postavil Oblaka trenerski Napoleon, v sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja eden od najbolj cenjenih na svetu. Toda Ivić je bil le še eden v nizu slavnih trenerjev, ki so v Oblaku videli več. V reprezentanco ga je prvi povabil Vujadin Boškov, veliko vlogo mu je namenil njegov naslednik Miljan Miljanić.
»Vidim, da ga niso uvrstili v najboljšo enajsterico. Morda zato, ker je v Splitu igral le dve leti. Toda bili sta izjemni. Zanj ni bilo ovir,« je dopolnil Ivića še en legendarni hajdukovec, Ivica »Iko« Buljan, s katerim sta pozneje bila bitke v bundesligi, kamor je Oblak prišel leta 1975, ko je dopolnil 28 let. Prej ni bilo mogoče prestopiti v tujino. Njegov prestop je pisal nemško zgodovino, bil je največji. Schalke iz Gelsenkirchna ga je »rezerviral« že leto prej, po za Oblaka sanjskem svetovnem prvenstvu v Nemčiji, ki ga je končal z uvrstitvijo v najboljšo enajsterico prvenstva. Schalke je plačal rekordnih 1,3 milijona nemških mark odškodnine, zdaj primerljivih s 40 ali 50 milijoni evrov. Po dveh odličnih sezonah je prestopil v najslavnejši nemški klub Bayern in pri njem z naslovom prvaka leta 1980 končal bundesligaško petletko.
Bil je pred časom
Brane Oblak je po slogu igre in telesnih sposobnostih prehiteval stroko in konkurenco. Na igrišču je bil tehnično dovršen, neprekosljiv tekač in borec. Njegova levica je imela moč bombe. Znal se je postaviti po robu zaščitenim in na hierarhični lestvici višje postavljenim zvezdnikom, kot je bil Dragan Džajić. Zaradi njega je postal zvezni igralec namesto bočni levi napadalec.
Pred časom je bil tudi za Slovence, Ljubljančane. Kdo ve, kakšen as in zvezdnik bi bil zdaj, ko lahko mediji tudi iz »drvarjev« naredijo spoštovane umetnike, ko Slovenci ne častijo več le individualistov. Vizionarski pogled z igrišča je ohranil tudi v manj uspešni trenerski karieri, v kateri je manjkala pika na i, čeprav je z Olimpijo osvojil naslov državnega prvaka in je Matjažu Keku kot selektor domala oblikoval selekcijo za uvrstitev na SP 2010. Velja za enega tistih, ki odlično presodijo, kaj kdo zmore. Toda ujel se je v zanko lastnih pomislekov. Bolj kot trener ali selektor bi bil imeniten svetovalec.
Vitalni upokojenec
Pogovori z Oblakom so poglavje zase. Ne pustijo te ravnodušnega, če besede nanesejo na nogomet ali kaj drugega. Je samozavesten, sogovornika postavi v obrambni gard, a nekoč sem ga vendarle spravil v zadrego. Ne pomnim, da je kdaj ostal brez besed. Izzval sem ga z vprašanjem, ali bo odstopil, ko je v Sofiji v prvi kvalifikacijski tekmi za EP leta 2008 Slovenija izgubila z 0 : 3. In ostal brez odgovora.
Branko Oblak je družaben mož. Kratek in jedrnat ter predvsem iskriv. Ničkoliko anekdot se je spletlo. Kot ta, ko mu je na sodišču ob ločitvenem postopku (in delitvi premoženja) od prve soproge prekipelo in je zabrusil sodnici: »Poslušajte, je za Bayern igrala ona ali jaz?« Ali ko je po tekmi v Münchnu poklical v gostilno na Brinje in naročil »pohanega« piščanca. Čez štiri ure ga je že jedel.
Danes Brane slavi 70 let. Po načinu življenja in vitalnosti bi lahko dejali, da je najmlajši sedemdesetletnik. Pred dobrim mesecem je že tretjič prehodil romarsko Jakobovo pot. Igra tenis in veliko kolesari, od Ljubljane do Škofij, kjer preživlja večino svojega upokojenskega, a silno aktivnega časa.