Junija NLB Olimpija

Po košarkarski Petrol Olimpiji, hokejski Slovenske železnice Olimpiji še nogometna NLB Olimpija! To je špekulacija, lahko bi bila tudi Pošta Slovenije, ki ima sedež v Mariboru, ali DARS ... Scenarij z novim državnim podjetjem v družini glavnih pokroviteljev ljubljanskih klubskih »veličin« iz največje športne družine »evropske veljave« me ne bi prav nič presenetil, potem ko je prvi mož zeleno-belih Milan Mandarić spet vznemiril nogometne navijače s pomenljivimi besedami o koncu svojega prvega triletnega mandata. Po njem naslednjega naj ne bi bilo več.

Ameriški poslovnež je tako rekoč edini tuji biznismen in zasebnik v državi, ki se gre ali se je poskusil iti šport in posel, ne da bi imel kakšno omembe vredno pomoč državnih podjetij ali mestne občine. Je tudi eden tistih poslovnežev, ki v Sloveniji vidijo in občutijo še nekaj dobrega od nekdanje države, iz katere je sicer emigriral v ZDA, da bi uresničil svoje sanje. In jih tudi je! Zato se njegova praviloma čustvena razkritja v zvezi s tem, kaj bo počel z Olimpijo, če sploh še kaj bo, vedno dotaknejo njegovih podpornikov in tudi nasprotnikov, ki mu upravičeno očitajo veliko napak (potujčevanje moštva) in predvsem politiko brez ustrezne vizije, kako zapeljati klub – in ne člansko moštvo – v prihodnost.

Če si privoščim pogled v poletje s črnim scenarijem in Mandarićevim slovesom (menda bi ga lahko spodbudil tudi negativen razplet dražbe stanovanjsko-poslovnega kompleksa na Dalmatinovi), bi zlahka prišel do naslednjega sklepa: glavno slovensko mesto in država v dobrega četrt stoletja nista bila sposobna pripraviti terena za resnejšega domačega ali tujega vlagatelja oziroma vzpostaviti okolja, ki bi privlačilo zanesenjake z novci, v katerih pa ne bi videli zgolj lovcev za zaslužkom. Mandarić bi bil tako le še eden s seznama nesrečnih poslovnežev, ki je upal, da bi lahko svoje športno poslanstvo oplemenitil še s kakšnim poslovnim podvigom. Pred njim in predvsem ne le zaradi neuresničenih poslovnih ciljev je pogorel tudi tako rekoč eden redkih mestnih poslovnežev z novci v žepu in ne virtualnimi Izet Rastoder. Daleč od njiju ni niti Joc Pečečnik, ki ima zaradi iskanja poslovnih izzivov prek športa ali obratno prav tako zgolj sive lase, nič zadovoljstva in veliko neurejenega grmovja ter neuporabnega betona.

Mandarićevo poigravanje s čustvi navijačev ni najbolj tvorno za nogometaše v pomladni šampionski bitki z Mariborom in za dvojno krono. Vsekakor pa bi lahko že peljalo do razmisleka, kakšen nogomet – profesionalni, polprofesionalni ali povsem amaterski? – si želijo v glavnem mestu navijači ter ne nazadnje tudi politika in poslovneži. Toda zgodovina govori takole: Olimpijini in drugi nogometni projekti v Ljubljani v obdobju samostojnosti so se začeli s sladkimi dejanji in besedami, končali pa z bankroti ali mrki.

Navijači Olimpije, pripravljeni bodite na vse scenarije, na dvojno krono, nadaljevanje z Mandarićem, novim rešiteljem ali peto ligo.