Kaj imajo skupnega Kek, Milanič in Srebrnič?

Na Reki se je konec tedna ustavil čas, v noči s sobote na nedeljo ne bi mogli stlačiti na Korzo niti klapavice, tako tesno je bilo. Razlog? Rijeka je prvič doslej postala najboljši klub na Hrvaškem. Pričakovano? Na nek način da, razlogov za to je več, ključnega mi je razkril trener Matjaž Kek še v letih, ko je razmišljal o Reki le med vožnjo do svojega čolna v Dalmaciji.

Keka so namreč nekoč vabili tudi Velenjčani, to je bilo v času po koncu kvalifikacij za nastop na euru 2012. Ko sem mu namignil, da »Rudar ni ustrezna raven« za njegovo znanje in ugled, mi je odvrnil: »To ni ključno. Zanimajo me resnost projekta, realnost njegove izvedbe in podpora vodilnih.«

Podobno je razmišljal tudi leta 2013, ko je sprejel izziv vodenja Rijeke. Spoznal je vizijo predsednika Damirja Miškovića, (tedaj še) podprto s kapitalom enega od naftnih oligarhov Nigerije Gabrieleja Volpija, in strokovno roko Srečka Juričića. Na legendarni Kantridi je začel nastajati resen projekt, ki je dočakal uresničitev »šele« štiri leta pozneje na drugi strani reške obvoznice.

Vmes je Kek preskakoval polena kot Kenijci v teku na 3000 m z zaprekami, ob »večnem« zaostajanju za Dinamom je poslušal tudi kritike, zdelo se mu je, da prebiva ob Kvarnerju več modrasov kot ob najbolj sončnem vremenu na mariborski Kalvariji. Toda vodstvo kluba ga je ščitilo, Mišković je javno odvrnil novinarjem: »Lahko se j….. in postavite na glavo, toda Kek je nepogrešljiv del našega projekta.« Le tako je možno utišati ulico in podpreti stroko.

V takšnem delovnem okolju je Kek uveljavil svoja načela, kot so načrtno delo, popolno zaupanje stroki in potrpežljivo čakanje na pravo priložnost. Ta je napočila v sezoni 2016/17, ko se je Dinamov promet približal magični meji 100 milijonov evrov. Rečani so delovali močno kot nemška industrija, dejansko so bili premočni za Dinamo, ki ga ni mogla rešiti niti premoč v zakulisju.

NK Rijeka bi lahko kot pilotski projekt primerjali z realnostjo slovenskih prvoligašev, rezultat primerjave pa je logičen. Na vrh lig se je pričakovano vrnil Maribor, ki ohranja dolgoletno kontinuiteto vodenja prek Zlatka Zahovića; trener Darko Milanić se je namreč ob svoji vrnitvi v Ljudski vrt počutil, kot da ne bi nikdar zares odšel v Anglijo. Tudi drugo mesto Gorice ni presenetljivo. Miran Srebrnič skrbi za »vrtnice« – v tem mandatu – pičli dve leti, a je kljub temu z naskokom trener z najdaljšim delovnim stažem v 1. SNL! Večina drugih klubov je obravnavala nogomet podobno, kot obravnavajo mimoidoče cigani z igro kroglice in treh lončkov na bolšjih sejmih, trenerje pa kot najcenejše hotnice. Samo Olimpija, denimo, je v kratkem obdobju zamenjala tri športne direktorje in štiri trenerje. Diletantsko in na nek način smešno za klub, ki želi postati državni prvak in regijsko spoštovana inštitucija.

Lastniki klubov so resda v privilegiranem položaju zavoljo dejstva, da za tri, štiri prosta delovna mesta v 1. SNL – druga pogosto zasedejo tujci – konkurira 1524 registriranih slovenskih trenerjev. A to ne spremeni nesmiselne realnosti: ta je, da v slovenskem nogometu zmagujeta iskanje bližnjic in neučakanost kljub dokazano negativnim učinkom tovrstne prakse.