Tiskane izdaje
Mariborski junak Luka Zahović je v Sloveniji dvignil prah, še preden je stopil na igrišče v tekmi s Sportingom. V pogovoru za enega od portugalskih športnih dnevnikov je dejal, da bi nekoč rad igral za Portugalsko. »Rad imam obe državi, na Portugalskem sem odraščal, tam sem živel 12 let. Toda o tem bom govoril takrat, ko se bo kaj zgodilo,« je po tekmi, ne da bi se preveč vznemirjal, moral pojasnjevati svoje besede sin slavnega očeta.
Mlajši Zahović je kljub vsemu Mariborčan, debelo podčrtan z vijolično barvo. Da je Zlatkov sin, bi lahko bila tudi slabost. Toda, če imaš tako karizmatičnega, samozavestnega, drznega in jasnovidnega očeta, je morda prednost. Za najstnika, ki se razvija v senci tako uspešnega očeta, ki iz tedna v teden postavlja mejnike slovenskega nogometa, prebija v ospredje, pa je predvsem privilegij.
Da je trener Ante Šimundža v izgubljenih trenutkih dvoboja najvišje ravni v ogenj porinil prav najstnika Luko, je bila morda trenerjeva podzavestna odločitev. Je bila ukazana? Najmanj, kar je bila, je bila predrzna in je imela obrise značilnih pronicljivih ter izzivalnih dejanj športnega direktorja.
»Zabija gole, ima občutek,« je že pred desetimi leti razkril Zlatko Zahović, ko se je Luka še igrivo podil za žogo v mlajših kategorijah Benfice. Sin je podedoval očetove nogometne gene. Tudi telesno je »izrezan oče«. Luka je med orjaki videti kot drobižek, a je, verjeli ali ne, pri svojih 18 letih telesno že prekašal Zlatka. »Občutno postavnejši je, kot sem bil jaz, višji ne,« je priznal Zlatko in odkril, da je sinovo nogometno pot že zaupal znanosti. »Na Portugalskem so strokovnjaki na podlagi meritev prikazali proces njegovega telesnega razvoja. Meritve so pokazale, da ne bo višji od mene. Vedno bo mali Zahović.« Zlatko vs. Luka v cm – 180:177.
Lukov izbruh je lahko tudi moteč za slovenske trenerje, ustvarjalce nogometašev. Prav veliko junakov, ki bi si upali v njegovih golih in potezah videti več, ni bilo. Če so sploh bili, morda niso bili slišni. Res je, ni zagotovila, da bo Luka kdajkoli nogometaš vrhunskega formata, toda po vsega nekaj resnih tekmah v 1. SNL je že dosegel veliko več, kot mnogi »oglaševani« in leto, dve, tri starejši upi. Pred seboj ima odprto pot do raja.
Število golov je le eno merilo. V vsakem njegovem je videti veliko več kot le nadarjenost. Občutek za gol, za gibanje, za predvidevanje. Ima vse, kar oblikuje izvrstnega strelca. Tudi hitrost ali odzivnost na majhnem prostoru. »Ne vem, tako menijo drugi,« se je Luka izognil oceni, kaj zmore in kaj zna. Samozavesti, kakršno ima tudi oče, ni mogel skriti. »Tudi ko mi ni šlo tako dobro, sem povedal, da lahko v prvi ligi zabijem 30 golov. Sem napadalec in moja naloga je, da zbijam gole, na kakšen način, ni pomembno. Vedno se bodo našli tisti, ki bodo iskali samo negativne stvari,« dobro ve, da golov nikoli ne bo dovolj.
V Ljudskem vrtu se Luka počuti doma. Pred tremi leti je na evropskem prvenstvu selekcij do 17 let prvič opozoril nase z golom z glavo. V sredo zvečer je z golom z glavo ukradel šov še Sportingu. Gol je napovedal na twitterju. »Pripravljen za začetek nečesa velikega!« je čivknil in zadel v polno. Očeta je prehitel. Da je Sportingu zabil prvi gol, je potreboval 10 minut, Zlatko 10 tekem.
