Kapetan vseh kapetanov

John Terry ni izmišljena legenda. Je še živa in aktivna. Pri 36 letih končuje igralsko kariero v dresu Chelseaja. Kapetan z velikim K in eden od najboljših angleških branilcev v zgodovini je v obdobju svoje izjemne kariere na klubski in reprezentančni ravni s svojimi dejanji vznemirjal javnost in navijače na igrišču ter zunaj njega. 

Ob njegovem slovesu od modrega dresa so si navijači in sovražniki dali duška. »99,9 odstotka časa na igrišču je bil izjemen branilec, 99,9 odstotka časa zunaj njega pa velik idiot,« je ena od slikovitejših ocen o igralcu, ki pooseblja stereotip o tipičnem angleškem nogometašu. Pa vendar s pomembnim dodatkom, da je kljub vsem grehom simpatičen robustnež deškega obraza.

Ta označba in igralske odlike sta ga bržkone rešile pred popolnim športnim in človeškim izobčenjem. Privoščil si je več kot kdorkoli drug. Vsaj dve neumnosti sta ga stali še odmevnejše kariere v angleškem dresu in še vidnejšega statusa med kolegi. Prva je bila povezana s soigralcem Waynom Bridgeem, saj se je zapletel z njegovo soprogo, druga je bila še odmevnejša. Z rasističnimi opazkami se je lotil Antona Ferdinanda, brata slovitejšega Ria in dolga leta reprezentančnega soigralca. Zaradi obeh afer je ostal brez kapetanskega traku.

Terry prav gotovo spada v kategorijo Angležev z dodano vrednostjo. Redkokdo je tako odlično prebiral igro, tehnično dovršeno in s silo reševal dvoboje, in kar ga je še bolj zaznamovalo od drugih v pozitivnem smislu – bil je odličen strelec. Najboljši med branilci v zgodovini premierleague.

Na stadion Stamford Bridge, potem ko je pri 12 letih prve nogometne korake naredil pri West Ham, je prišel s 14 leti. Chelseajevi lovci na nadarjene so bili konkretnejši. »Takrat še nismo sklepali pogodb. V obdobju počitnic so se fantje raztepli vsepovsod, avgusta so se vračali. Terry, ki je takrat igral v zvezni vrsti in je želel biti plejmejker, se ni vrnil, prestopil je k Chelseaju. Če kaj obžalujem, je prav to, da sem ga izpustil iz rok,« je trenutek usode, ki je močno vplivala na Terryjevo kariero, razkril tedanji vodja nogometne akademije pri West Ham Tony Carr.

V angleškem dresu je tako kot njegov zvezdniški rod bolj ali manj doživljal boleče poraze, na klubski ravni je zmagoval in tudi izgubljal. V prvem finalu lige prvakov leta 2008 v Moskvi proti velikemu domačemu tekmecu Manchester Unitedu, za katerega naj bi rojeni Londončan v otroštvu tudi navijal, je zastreljal ključni strel z bele točke za zmago. V drugem Chelseajevem finalu »champions league« v Münchnu leta 2012 je zmagoslavje kolegov spremljal s tribune. V polfinalu proti Barceloni si je prislužil rdeči karton za dejanje, ki je bil del njegove pobalinske igralske osebnosti. Alexisa Sancheza je naskočil s kolenom v hrbet. Za navijače in soigralce pa je bila njegova vloga v prvi in doslej edini zmagi v najprestižnejšem klubskem tekmovanju na svetu ena do najbolj ključnih. Vsi so vedeli in cenili, da je bil za klub pripravljen podstaviti tudi glavo pod giljotino. 

Terry se igralsko bržčas še ne bo upokojil, ponudb drugih klubov ima veliko. Nekaj pa je gotovo, odšel bo kot največji kapetan Chelseaja. Kot nogometaš, o katerem je eden od najbolj spoštovanih trenerjev sedanjosti Carlo Ancelotti v svoji biografiji zapisal: »John Terry je kapetan vseh kapetanov. Rodil se je s kapetanskim trakom na roki. Tudi ko ga ni nosil, je bil kapetan. Je drugačen od drugih. Chelsea je njegov dom, vedno je bil tukaj, od mlajših kategorij. Ena njegova beseda je v slačilnici ustavila dihanje. Bil je prvi, ki je ob obrokih sedel za mizo, in prvi, ki je vstal. Biti del Chelseaja je bila njegova misija. Pozorno je spremljal tekme mlajših kategorij, vedel za vse rezultate, ničesar ni izpustil. Treniral je več kot drugi, imel je občutek za odgovornost in obnašal se je kot človek, ki vodi svoje podjetje. Imel je filozofijo zmagovalca.«