Katanec in Zahović še nikdar bližje

Ljubljana – Sobotni vrhunec nogometne sezone bo vnovič obarvan tudi slovensko, zmagovalec dvoboja med Juventusom in madridskim Realom bo prejel cenjeno lovoriko iz rok Aleksandra Čeferina. Slovenci so v preteklosti že večkrat (ne)uspešno zaznamovali finale lige prvakov.

Čeferin bo vrnil podelitev 74 cm visokega in 11 kg težkega pokala na igrišče, prav tako je napovedal, da bo finale lige prvakov odslej gostoval le še v večjih mestih. Torej metropolah, ki premorejo boljše letalske povezave in več hotelskih zmogljivosti kot Cardiff. To je pričakovano, ne nazadnje gre za najdonosnejši produkt nogometne družine, podobno pa je bilo vendarle že v preteklosti.

Katanca ločilo osem minut

Tudi slovenski nogometaši in drugi akterji, ki so na različne načine zaznamovali finale lige prvakov, so opozorili nase v največjih evropskih megalopolisih. Če upoštevamo dejstvo, da že vrsto desetletij živi v Ljubljani nekdanji jugoslovanski reprezentant Radoslav Bečejac, bi lahko prvič povezali slovenski nogomet z vrhuncem sezone v daljnem letu 1966, ko se je iztekla začetna vladavina madridskega Reala. Španci so tedaj resda še ohranili primat na stari celini, v finalu pokala državnih prvakov – slednjega so leta 1993 preobrazili v ligo prvakov – so z 2:1 strli odpor beograjskega Partizana. Bečejac je naslednje leto prestopil k Olimpiji, odškodnina ob prestopu »Zaze« (65 milijonov din) pa je dolgo veljala za vsejugoslovanski rekord. V začetku 90. let je bil del šampionske zasedbe Crvene zvezde tudi vratar Marko Simeunović, tretji vratar »rdeče-belih«, ki so leta 1991 v Bariju zmleli tedaj mogočni Marseille po izvajanju enajstmetrovk.

Naslednje leto je bil finale pokala državnih prvakov najmočneje slovensko obarvan. Pomerila sta se Barcelona in Sampdoria, v majici slednje pa je imel eno ključnih vlog sedanji slovenski selektor Srečko Katanec. Dvoboj na legendarnem Wembleyju sta zaznamovala Nizozemca – trener Johan Cruyff na klopi Barcelone in Ronald Koeman v njeni majici. Sampdoria z odlično napadalno navezo Vialli-Mancini je namreč resno napadala zgodovinsko zmago, toda prvo evropsko krono je prinesel Barceloni prav Koeman – seveda s prostim strelom v drugem podaljšku. Katanca in soigralce je pičlih osem minut ločilo od največje zmage v karieri.

Milano nesrečen kraj za Zahovića in Oblaka

Po letu 1992, ki je nekako napovedalo konec romantičnega obdobja v klubskem nogometu – tedaj so igrali v klubih največ po trije tujci, trenerji so imeli na voljo dve menjavi –, smo čakali deset sezon do naslednjega finala, v katerem je igral slovenski nogometaš. Tedaj se je na las približal najbolj čislani klubski lovoriki tudi Zlatko Zahović. Finalno tekmo med Bayernom in Valencio je resda začel na »gostujoči« klopi štadiona San Siro v Milanu, a je kljub temu postal tragični junak dvoboja. Trener Hector Cuper ga je poslal v igro v 66. minuti, Zahović pa je zapravil dve priložnosti, vključno s »stoodstotno« nekaj minut pred koncem rednega dela tekme. »Zaho« je bil pozneje eden od treh igralcev Valencie (ob Italijanu Carboniju in Argentincu Pellegrinu), ki so z zgrešeno 11-m postavili na piedestal Bavarce. Zahović se je torej pridružil Katancu med osmoljenci finalov. Če sta bila ob letu osorej glavna akterja »afere Južna Koreja«, sta bila v trenutkih po finalu lige prvakov 2000/2001 »zbližana«, oba sta vedela, kako boleče je biti poraženi finalist …

Na podoben način kot Marko Simeunović je postal evropski prvak Rene Krhin leta 2010 v majici Interja, ko je slednji v Madridu zmlel Bayern z goloma Diega Milita. Krhin je bil vendarle bližje Joseju Mourinho kot tedaj »Simke« trenerju Ljupku Petroviću, v sezoni 2009/10 je v majici milanskega kluba zbral pet tekem – pet pa še za mladinsko ekipo Interja – oziroma 65 minut igre. Mlajši navijači, ki jih odlepijo od igralnih konzol le tekme Cristiana Ronalda, Lionela Messija in klubov v angleški premier league, bržčas najbolje pomnijo nastop zadnjega Slovenca v finalu LP. Tudi ta je bil neuspešen v – Milanu. Atletico je lani na San Siru igral z Realom, mestni derbi pa je po izvajanju 11-m pripadel bogatejšim Madridčanom. Jan Oblak ni ustavil nobenega strela z bele točke, gol za izid 5:3 mu je zabil prav Ronaldo.

Slovenci so dejavni tudi ob igrišču. Čeferin bo sedmi član slovenske družine, ki bo vsaj posredno zaznamoval finale. Prvi mož sodniške organizacije Vlado Šajn je namreč nadziral sojenje v finalih 2005 (Liverpool vs Milan) in 2012 (Bayern vs Chelsea), s čemer je postal prvi kontrolor sojenja v Evropi z dvema finaloma v življenjepisu.