Tiskane izdaje
Torkova zmaga slovenske nogometne reprezentance v Mariboru je odgovorila na več vprašanj, kot se zdi na prvi pogled. Slovenci so se trudili za tri točke, imeli na koncu celo malo sreče, toda v seštevku je šlo za enosmerni promet proti Baltiku, pri čemer so Birsa, Kampl in druščina igrali zelo zanesljivo. Nikdar niso ogrozili najmanj neodločenega izida, ki je bil v novonastalih okoliščinah – po porazu v Baslu – nujen cilj v boju za tretje mesto.
Prvič, odziv reprezentantov po bolečem spodrsljaju v Švici je bil popoln. Ne gre toliko za odziv na poraz proti favorizirani Petkovićevi zasedbi, bolj za dejstvo, da so imeli še v 80. minuti v rokah vstopnico za direkten let na euro 2016, a je postala neveljavna v zadnji sekundi tekme. Odziv slovenske ekipe v Mariboru je potrdil, da Katanec uživa zaupanje fantov in da slednji še vedno verjamejo v uresničitev svojih sanj – da bi po mundialu okusili še vonj eura.
Drugič, če bi selektor v Baslu lahko posegel po boljših alternativah, je v Mariboru ohranil nogometno logiko, zanesel se je na igralce, ki so držali v šahu realno močnejšo Švico, dokler so lahko dihali s polnimi pljuči. Logično, Estonija ni Švica in gostje z Baltika niso mogli stopnjevati ritma kot Švicarji v zadnjih 20 minutah tekme.
In, ne nazadnje, Katančeva reprezentanca je izpolnila osnovni cilj: to je tretje mesto, ki prinaša nastop v dodatnih kvalifikacijah. Ali bo Slovenija pod Katančevim vodstvom presegla cilj, bo v najboljšem primeru znano oktobra, po realnem scenariju pa novembra. Zadnji selektor, ki je presegel pričakovanja javnosti, je bil Matjaž Kek jeseni leta 2009.
Reprezentanca se bo oktobra soočila z najlažjim urnikom doslej, dejansko si lahko – ob takšnem pristopu kot tokrat – pripiše šest točk z Litvo in San Marinom. Morda bo šlo 12. oktobra za reprizo položaja izpred šestih let, ko so Kekovi fantje v Serravaleju nestrpno čakali na razplet tekme med Poljsko in Slovaško. Zlatka Dedića, ki jim je tedaj sporočil slabo novico, ni zraven, ušesa pa bodo usmerjena proti Talinu, kjer bo gostovala Švica.
Scenarij, ki bi pahnil Švico na tretje mesto, Slovence pa neposredno v žreb skupin na euru, bi bil sanjski, a nanj ne kaže računati. Slovenski selektor bi moral graditi naprej, kar se je odločil v začetku leta in bi lahko začel že v Blidi, Buenos Airesu in Montevideu. Če verjame v svojo filozofijo in ga pri tem podpira NZS, naj nadaljuje neizogiben proces, saj nihče ne bo dozorel čez noč. Kampl, Kurtić, Krhin in Berić imajo skupaj v nogah manj tekem za reprezentanco kot naš najboljši nogometaš Valter Birsa. Ali drugače: ko je Katanec prvič vodil Zlatka Zahovića, je imel slednji v nogah 28 tekem za Slovenijo, več kot kdorkoli od omenjenih fantov.
V ozadju pa tako ali tako že trkajo na vrata drugi »novi« fantje, ki bi lahko v naslednjih letih opozorili nase slovensko javnost: Oblak (22), Krajnc (20), Stojanović (19), Verbič (21), ...
