Tiskane izdaje
Tallinn – Po sinočnji tekmi v estonski metropoli so bili lahko zadovoljni le najbolj vraževerni. Srečko Katanec je namreč še tretje kvalifikacije za klopi Slovenije – tako kot pot do EP 2000 in SP 2002 – začel brez zmage. Vsi drugi navijači gostov pa so bili po porazu z 0:1 upravičeno nezadovoljni s slabo slovensko reprezentanco.
Še kako natančne so bile napovedi, da bodo imeli Slovenci na štadionu Norme izjemno zahtevno preizkušnjo proti visoko motivirani reprezentanci. Izbranci Srečka Katanca so namreč potrebovali dolgih 20 minut, da so prvič pošteno vdihnili sapo, saj so jim Estonci dotlej uspešno vsiljevali svoj ritem igre, ki ni temeljil le na dolgih podajah, kot bi pričakovali nekateri. Tri minute dolga domača himna »Moja domovina, moja sreča in veselje« je očitno učinkovala bolje kot ena kitica Zdravljice, saj so gostitelji krenili proti vratom Samirja Handanovića bolj odločno kot Slovenci v nasprotni smeri.
Ob spremljavi bobnov je resda priteklo na igrišče 22 pričakovanih nogometašev. Šved Magnus Pehrsson je poslal v ogenj isto začetno enajsterico kot pred petimi dnevi v Stockholmu, Srečko Katanec pa je tako ali tako ves teden uigraval podoben koncept igre s podobnimi igralci kot sinoči, le med Josipom Iličićem in Valterjem Birso se je odločil za prvega.
Prav »Jojo« je bil v prvem polčasu med najvidnejšimi, začel je največ »polnevarnih« akcij Slovencev, desna stran Katančeve enajsterice, na kateri sta igrala tudi Mišo Brečko in Rajko Rotman, pa je delovala bolje kot leva. Nasploh se je zdelo, da Slovenci premalo igrajo po tleh, žogo so namreč dvigovali, kot bi se oni rodili blizu Skandinavije, in ne Estonci. Še najbolj je zadišalo po golu v 9. in 12. minuti. V prvem primeru sta Milivoje Novaković in Brečko izpeljala lepo akcijo, ki jo je s strelom z glavo zaključil Jasmin Kurtić, po strelu iz kota pa so Estonci žogo izbijali še iz golove črte. V drugem primeru pa sta Samirju Handanoviću skoraj zakuhala težave Stevanović in Rotman, ki sta se zapletla 20 metrov od vrat, Zenjov pa je nato streljal mimo vrat.
»Igrajte po tleh, fantje, spustite žogo!« je selektor Srečko Katanec večkrat zavpil s klopi, Slovenci pa so nato le prevzeli pobudo, četudi si niso priigrali konkretne priložnosti. Gledalci so bili po prvih 45 minutah kar dobre volje. Četudi gostovanje Slovenije ni pritegnilo toliko pozornosti kot nedavni obisk Baracka Obame, se jih je zbralo dobrih tisoč več kot pred štirimi leti. Mimogrede: sinoči sta na igrišče pritekla le dva Estonca, ki sta začela tekmo oktobra 2010, Slovencev kar pet: Handanović, ki je bil tedaj najboljši, Cesar, Brečko, Iličić, ki tedaj ni prejel niti ene uporabne žoge, in Novaković.
Na štadionu s(m)o pričakovali podobno nadaljevanje Slovencev v drugem polčasu, toda to je bil račun brez krčmarja oziroma brez gostiteljev. Ti so še enkrat pritisnili goste in jih občasno stisnili v kazenski prostor. Tudi slovenski desni strani so pošle moči, Katanec je Iličića zamenjal z Birso. Podobno kot v prvem polčasu so gostje vzpostavili ravnotežje, toda zelo težko so prebili estonski Alamo, ki je bil na 20 metrov izjemno zgoščen v postavitvi 5-4-1. Prvo celovito akcijo so tako izpeljali šele v 73. minuti tekme, ko je Birsa prodrl po desni strani, podal Novakoviću, slednji pa je z glavo iz težkega položaja meril prek vrat. Tudi Rotman je bil blizu čemu večjemu, toda v 76. minuti je – po odbiti žogi – streljal mimo vrat s 16 metrov.
Sledile so le še minute gostiteljev, ki so po rdečem kartonu Stevanovića – potem ko je še drugič s prekrškom ustavil nevarno akcijo Estoncev – prevzeli pobudo. Nizali so akcijo za akcijo, in četudi te niso bile posebej nevarne, so v 86. minuti vendarle zabili zgodovinski gol in prvič premagali Slovenijo na svojih tleh (po remiju Bojana Prašnikarja ter zmagah Zdenka Verdenika in Matjaža Keka). Neodločni slovenski branilci so trikrat izbili žogo, dvakrat je refleksno posredoval tudi Handanović, v petem (!) poskusu pa je rezervist Ats Purje zapečatil usodo gostov in napovedal težak oktober za sinoči slabe Slovence.
