Kdo bi jih še privabil 50 tisoč? Pa ne protestnikov

Nikjer v Evropi ne poznajo takega prepada med interesom ljubiteljev nogometa in kapacitetami štadionov, ki lahko gostijo nacionalno reprezentanco.

Objavljeno
19. februar 2011 00.26
Franci Božič, šport
Franci Božič, šport
»Če marca v Stožicah premagamo 'azzurre', bi me kaj lahko tudi pobralo. Kaj mi bo potem v grobu oktobra karta v Mariboru za Srbe?« Takole mi je potožil stari goriški nogometni prijatelj, veliki šaljivec in temperamenten navijač slovenske reprezentance iz časov, ko je orala ledino na evropski nogometni sceni in še ni bila tako uspešna kot v zadnjih dvanajstih letih. S podobnim problemom mi teži moj mlajši sin: »Le zakaj naj bi pol žepnine zapravil za tri tekme, če me zares zanima le prva z Italijo?«

Zelo verjetno ste imeli tudi vi pripombe v zvezi s paketno prodajo vstopnic za preostale tri tekme slovenske nogometne reprezentance v kvalifikacijah za EP 2012 v Ljubljani in Mariboru. Primernejša kot za reprezentančne je za klubske tekme. Toda večne tehnične zadrege NZS v tem primeru ne rešujejo bistva problema: Slovencev, ki so pripravljeni kupiti vstopnico za marčevsko tekmo Slovenije z Italijo je med 50 in 60 tisoč, kapacitet pa je petkrat manj. Pol problema bi verjetno rešila argumentirana javna nogometna debata leta 2006, ko je megalomanski župan Zoran Janković – po neslavnem zatonu svojih predhodnic – razgrnil (pre)skromne infrastrukturne načrte. Tudi z mojo idejo za štadion za naslednje pol stoletja s kapaciteto 25 do 30 tisoč gledalcev. Seveda ob vprašanju, kdo bi – ob orkestriranem političnem napadu na Jankovića – plačal razliko do večjega štadiona. Brez težav zanesljivo le UEFA, ki pač pozna razliko med Slovenijo in Albanijo. Bežigrajski in tiranski štadion sta si namreč dobro desetletje delila sloves največje evropske nogometne podrtije, albanske probleme zdaj rešuje tudi UEFA, slovenskih pa Zavrl in Simič na tem naslovu nista znala ustrezno predstaviti. Bi jih Čeferin, ki je včeraj postal predsednik NZS?

Nič novega, saj vidimo, da Slovenci v dveh desetletjih na nobenem področju nismo zgradili nič zares velikega. A ostanimo pri zgoraj omenjenem interesu: kdo v Sloveniji na enem mestu danes še lahko zbere 50, 60 tisoč ljudi in da pri tem ne poziva na protest proti oblastem, ki jo prav tako že dve desetletji korektno volimo sami? Nekoč bi tako združevalno moč lahko pripisali uvoženim Rolling Stonesom in papežu, ali pa morda tudi domači Planici. Toda razmere so se zadnje čase spremenile: danes – razen slovenskih nogometašev na začasnem delu na tujem – nihče nima nobene možnosti za tak dosežek. Tudi nobena politična sila ne, čeprav iz vsakdanjega življenja vemo, da so nekatere skoraj vsemogočne.

Kot potrjuje trenutno najaktualnejši in na tem mestu obravnavani problem – da nimamo štadiona, ki bi lahko sprejel teh 50, 60 tisoč gledalcev – političnim silam v tej državi ni prav nič mar za avtentično voljo ljudi. Že večkrat sem omenil to nerazumljivo aroganco oblasti, ki je v drugih državah skoraj ne poznajo. Nikjer v Evropi ne poznajo takega prepada med interesom ljubiteljev nogometa in kapacitetami štadionov, ki lahko gostijo nacionalno reprezentanco. Do tega izrednega interesa ljudi nismo prišli z nobeno propagandno akcijo, ki bi lahko spominjala na volilno kampanjo in bi državo kaj stala. Podobno je tudi z vložki v nogometno dejavnost (objekti, trenerji mladih), ki državi skozi davke in druge oblike zaslužka veliko več daje, kot pa od nje dobi.