Kdo bo evropski prvak? Živimo v obdobju Messija in Ronalda ...

Španski selektor Vicente Del Bosque o Juventusu, Barceloni in selektorskih težavah.

Objavljeno
04. junij 2015 22.49
Gorazd Nejedly, šport
Gorazd Nejedly, šport

Ljubljana – Španski selektor Vicente Del Bosque je mož, ki o nogometu razmišlja premišljeno in pozitivno. Kot njegov italijanski vrstnik Marcello Lippi je – zmagovalec. Na trenerski klopi Reala je mešal štrene Barceloni, v vlogi selektorja in z zvezdniki Barcelone v glavni vlogi pa je Španijo leta 2010 zavihtel na svetovni vrh, dve leti pozneje pa še na evropskega.

Pred jutrišnjim zadnjim dejanjem lige prvakov v Berlinu je dvakratni evropski prvak z Realom Del Bosque razkril nekatere podrobnosti glede obeh finalistov in tudi ovire, s katerimi se srečuje v selektorski vlogi. Čeprav deluje kot človek, ki ne kaže čustev navdušenja in razočaranja in predvsem ni zaslepljeni »navijač« enih ali drugih, se vseeno ni mogel zadržati.

»Iz španskega zornega kota bi raje videl clasico, finale med Barcelono in Realom,« je začel razmišljanje v duhu španskega patriota in nadaljeval: »Juventus si je zaslužil finale in dejstvo, da sta oba finalista osvojila dvojček, samo kaže na to, da bomo videli »superdvoboj« moštev z različnima slogoma, a združenih v svoji veličini.«

Juventus se je v tej sezoni naposled vrnil med evropske velikane. »Je izjemno učinkovit. Ne v smislu doseganja golov, pač pa v doseganju ciljev. V Chielliniju, Evraju, Pirlu, Marchisiu, Tevezu in drugih ima usposobljene posameznike za vodenje igre in razumevanje različnih obdobij. Juventus je moštvo, ki ve, kako postaviti odlično obrambo, ki ima veliko pomoč v napadalnem dvojcu Tevez-Morata. V italijanski ligi njegova zmaga nikoli ni bila vprašljiva in nikakor ni bila naključna, saj v Italiji nihče ne podarja zmag.«

Primerjava med finalistoma so vedno zanimive. Iz Del Bosquejevih ocen je videti, da je navdušen nad Juventusovo moštvenostjo in tudi virtuoznostjo Barceloninih zvezdnikov.

»Italijanski prvak zna ohraniti zbranost v najbolj kritičnih trenutkih in s tem je dal jasno in zelo močno sporočilo. Trener Massimiliano Allegri je sestavil moštvo, skupino igralcev, ki niso izključno izkušeni, ampak tudi silno ambiciozni. V njej so nogometaši z veliko lovorikami, ki pa se še niso zasitili, želijo še več in nenehno kažejo visoko profesionalnost. Barcelona je nasprotje. Na papirju je favoritinja, ima izjemen potencial v napadu, še posebej močnejša je v posameznikih,« je izpostavil 64-letnik iz Salamance, ki ni le trenerska legenda kraljevskega kluba iz Madrida, marveč tudi igralska. Pri belih je preživel kar 14 let, od 1970 do 1984. Slikovito je opisal obdobje, ki ga čuti s trenerske klopi. »V nogometu zdaj živimo v dobi Messija in Ronalda ter Argentinčeve Barcelone. On je tisti, ki odloča tekme.«

Berlinski finale bo spremljal s položaja selektorja Španije. Del Bosque ne skriva zaskrbljenosti. Barcelona pod vodstvom Pepa Guardiole je imela številčnejši španski (katalonski) pridih, zdaj ima v najboljšem moštvu zgolj štiri španske reprezentante.

»Seveda bi raje videl, da bi igralo več Špancev, in to ne le pri Barceloni. Stvari so vse bolj grozljive tudi v španskem prvenstvu. Več kot 10 moštev pretežno igra s tujci, pri Barceloni tu in tam igrata le dva domača igralca in podobno je tudi drugje. Mislim, da bo treba ukrepati, ustaviti ta trend. Samo poglejte, kdo je zmagoval na svetovnih prvenstvih: Italija 2006 z Italijani v glavnih vlogah pri Milanu, Romi, Juventusu, naše zmagoslavje v Južni Afriki z igralci iz Barcelone in Reala, lani Nemčija z Bayernovimi asi. Res je, da so tudi Španci vedno številnejši v tujini, a slabo je, da so raztepeni vsepovsod,« je kritičen do »odprtih nogometnih meja« selektor, ki je pri Realu moral oditi po triumfu v ligi prvakov leta 2003. Kot pred njim Jupp Heynckes in zdaj Carlo Ancelotti. »To ni značilno le za Real, tako je v nogometu. Včasih dobrota ni dobra za slačilnico,« je dejal izkušeni in realistični trenerski lisjak. Brez vrednostnih sodb je komentiral tudi prihod Rafaela Beniteza na Realovo klop.

»Zelo dobro je predstavljal špansko šolo trenerjev. Z njim sem delal veliko let, veliko sva se pogovarjala, primerjala zamisli, eksperimentirala in skozi izobraževanje oblikovala svoji trenerski osebnosti. Je to, kar smo si želeli.«