Kdo sem, da bi sodil?

Dragi bralci, najbrž vam ozadje afere, ki naj bi ostala znotraj slačilnice, ni znano. V vednost: nad Zlatka Zahovića so planili njegovi dvorni prijatelji in dobri znanci. Interesni! Skratka, Zaho, moštvo in Co. so se skurbali med seboj! Poznavajoč akterje, bo nadaljevanje še sledilo! Tako sem zapisal pred dvema letoma (aprila 2016), ko se je Zlatko Zdrahović Zahović udaril z istimi nasprotniki, a z manjšo razliko. Tedaj je bil vmesni člen za prilivanje goriva na ogenj nogometaš, ki je bil, podobno kot zdaj novinar, žrtev Zahovićevega mobinga. Dve leti pozneje so se Zaho, moštvo in Co. spet skurbali in s seboj potegnili še druge. Slačilnica je bila novinarska soba, za katero bi morala veljati enaka pravila. Vse ne gre ven!

Za dobrim konjem se praši. Je Zahović dober konj? To – malo prirejeno – vprašanje so mi postavljali mnogi prijatelji in znanci, ki so iz medijskih predstavitev videli, slišali ali prebrali za besedni izbruh športnega direktorja NK Maribor. Da takoj razčistim, Zahović je uporabil neprimerno primerjavo s karmo, a sporočilno se ni motil. Karmo pa je itak mogoče obračati naokoli in kadarkoli, v kontekstu ali zunaj njega. In kakorkoli nam paše.

V tednu, ko smo bili vsi mediji ali novinarji en ali isti gnoj, tožniki ali tožilci, aktivisti, ki kot čreda stopijo skupaj, kadar gre za naše interese (nisem in nočem biti del črede in vsiljene solidarnosti), sem spoznal, da sem se vendarle krepko motil, da kolikor toliko dobro poznam Zlatka Zahovića. Njegovo osebnost, njegovo zdajšnje funkcionarsko delo, minulo delo na igrišču in še marsikaj. Že v tradicionalnih medijih se je čez noč pojavilo toliko poznavalcev lika in dela ene najbolj izpostavljenih javnih osebnosti v Sloveniji (in poznavalcev hierarhije delovanja v klubu), da sem resno podvomil, ali sem se v dobrih četrt stoletja znanstva srečeval s pravim človekom, se z njim pogovarjal, o njem poročal in pisal. In se – eden na enega – tudi prepiral s povišanimi toni in neprimernimi besedami. Nemara še več t. i. poznavalcev« ZZ je bilo na družbenih omrežjih, na katerih ni manjkalo moralnih avtoritet, merilcev inteligenčnega kvocienta (za pošteno in pametno Slovenijo se res ni bati!), balkanologov. Ni pa me presenetilo, da je bilo med njimi toliko prikritih oboževalcev nogometa in vsega, kar ta ponuja. Hvala bogu, tudi Slovenija je na istem vlaku kot devet desetin preostalega sveta – nogomet ji je sedel v dušo in ji pomeni več, kot so pripravljeni priznati njeni državljani z intelektualci vred.

Kdo sem, da bom sodil? Tako so me nekoč prizemljili izkušene novinarske avtoritete in mentorji, ko sem se kot mlad in neizkušen novinar poskušal zaganjati v žrtve. Lahko sem jim samo hvaležen. Kadarkoli me je prijelo, da bi stegnil jezik (vprašanje), in v trenutkih, ko je bila žrtev godna za zakol, sem se ustavil. Podzavestno ali zavestno, v dobrega četrt stoletja obiskovanja novinarskih konferenc nisem niti Zahoviću ali drugim dal priložnosti, da bi se me lahko privoščili. Ups. Enkrat sem šel (pre)daleč, a k sreči Brane Oblak ni Zahović. In tudi če bi se me, bi bila to moja odgovornost. Za svoja dejanja bom odgovarjal jaz!

Če bi bi bil pokojni Milovan Tarbuk še živ, bi že obogatel od tantiem. Njegova misel »Naj se kurbajo, kolikor hočejo, ampak brez mene« je večna!