Tiskane izdaje
»Ha, bil sem že v Sloveniji, poznam vašo deželo, najbolj po zaslugi Srečka Katanca, nekdanjega soigralca v Stuttgartu. Na srečo sva pozneje ohranjala stik tudi v Italiji, ko sem branil Interjeve barve, on pa je takrat igral za Sampdorio. Prav razveselil sem se ga, ko me je dan pred drevišnjo tekmo obiskal v hotelu, pa sva ob kavi obujala spomine. Z njim sem preživel lepe trenutke na igrišču in ob njem,« je ob začetku posebnega pogovora po novinarski konferenci poudaril 47-letni Nemec.
Po selitvi iz Nemčije pa ste izbrali za novo bivališče izbrali Kalifornijo, domovino vaše soproge. Tam zdaj tudi opravljate vlogo selektorja ZDA? Kako je bilo pravzaprav s to selitvijo?
Tik pod svetovnem prvenstvu v Franciji '98, mojem zadnjem velikem tekmovanju na igrišču, sva se s soprogo pogovarjala o najinem prebivališču. Takrat sva imela eno leto starega sina in si med okolico Stuttgarta, kjer so doma moji starši, in deželo z druge strani Atlantika izbrala kalifornijsko sonce (smeh). Seveda sem se pozneje pogosto selil, a zdaj, ko sem še selektor ZDA, sem tudi na nogometni poti našel nov izziv.
Nedvomno, vendar bi verjetno ta izziv težko primerjal s tistim, ko ste Nemčijo peljali k nepozabni poletni pravljici, kot so vaši rojaki poimenovali svetovno nogometno prvenstvo 2006 ...
Tu sploh ni možne nikakršne primerjave. Delati v nemškem ali ameriškem nogometu sta dve povsem različni zadevi. Seveda sem lahko ponosen na vse, kar nam je dala poletna pravljica in ki jo nogometna Nemčija danes še nadgrajuje. Vendar pa se ne smem preveč ozirati v preteklost, razmišljati moram predvsem o svojem ameriškem izzivu. Priljubljenost nogometa »čez lužo« seveda še zdaleč ni na ravni tiste v Nemčiji ali drugod po Evropi, vendar pa je zanimanja tudi v ZDA iz dneva v dan več. Sleherni uspeh bo zgodbo še izboljšal. Najprej se moramo uvrstiti na SP 2014 v Braziliji, nato pa še tam igrati vidno vlogo.
A breme je bilo v Nemčiji za vas kot selektorja hujše, kajne?
Nedvomno, predvsem v medijih. Toda, kot sem vam dejal, se tudi v ZDA zgodba spreminja. Pred leti so ameriškim nogometašem v Evropi pripadale obrobne vloge, danes so stalni člani enajsteric v nemški ligi, angleškem prvenstvu, serii A v Italiji. Zato nogomet postaja že bolj prepoznaven tudi tam, kjer mu doslej niso namenjali pozornosti.
Kje še opažate razlike po strokovni plati razlike med delovanjem na nemški in ameriški sceni?
Povsem drugače je pri infrastrukturi, tradiciji, delu z mladimi. Nemški klubi že od otroških let vzgajajo igralce, ti sodelujejo v ligaških tekmovanjih, ni naključja pri posameznih selekcijih. V ZDA pa so poklicna moštva, mlajše selekcije so zadeva gimnazij in univerz. Toda zame je zdaj izziv delati tudi drugače, kot sem bil vajen doma.
Pa vendarle ste verjetno ponosni na izjemen vzpon nemške reprezentance tudi v teh letih, odkar vas ni več na klopi »elfa«.
Že takrat, ko sem pripravljal moštvo za SP 2006, smo v strokovnem štabu začrtali delo dolgoročno. Prav vesel sem bil, ko je moj sodelavec in pozneje selektorski naslednik Jogi Löw nadaljeval delo s spremljevalno ekipo, s katero sem delal tudi jaz, zdaj to vodstvo obira sadove temeljitega dela. Ogromno zaslug za novi rod odličnih nogometašev pa gre tudi vadbenim centrom po vsej Nemčiji. Že stiskam pesti, da bi »elf« prihodnje leto osvojil naslov evropskega prvaka.
Po osebni plati je seveda pred vami najprej današnja naloga v Stožicah. Kako se je boste lotili?
Rad bi nadaljeval po začrtani poti, ki smo jo uspešno začeli že pred dnevi v Parizu. Le da bi tokrat rad videl še zmago. Proti močni Franciji smo bili pred 80.000 gledalci konkurenčni, igrali na vso moč do konca, pa tesno izgubili z 0:1. Ne glede za kakšno raven tekme gre, vedno je lepo biti zmagovalec.
V Sloveniji ste bili nazadnje pred šestimi leti, ko ste se z nemško reprezentanco pripravljali za omenjeno poletno pravljico. Kakšni so spomini na resda kratka dneva bivanja v Mariboru ob vznožju znane smučarske proge?
Kaj pa vem, nikdar preveč ne razpredam o preteklosti. Spomini so lahko prav lepi, toda zame je pomembna sedanjost. In tokrat sem prav vesel ob spoznavanju Ljubljane. Sploh je Slovenija čudovita dežela, zdaj sem pač v glavnem mestu. Lepo je opazovati arhitekturo, kulturo, spoznavati drugačne navade prebivalcev. Veste, kamorkoli pridem, ne razmišljam le o nogometu. Rad si širim obzorja in spoznavam nove kraje.
Pa se v ZDA vračate že po tekmi?
Na srečo jutri, tako da bom lahko še malo užival pri vas.
