Ko Angleži razjezijo Francoze

Ljubljana – Zgodba o uspehu. Takšna oznaka že dolgo pripada evropskemu prvenstvu v nogometu kot v zadnjih dveh desetletjih tudi ligi prvakov. Pri tem gre predvsem za tekmovalni pristop, odmevnost, denarni dobiček na vseh ravneh. A pod streho osrednje nogometne organizacije stare celine so (bila) še nekatera tekmovanja.

Najdaljša neprekinjena doba pripada evropskemu prvenstvu, čeprav to nima takšne zgodovine kot svetovno nogometno prvenstvo. A to je tudi razumljivo, saj so nekateri vodilni v osrednji zvezi stare celine zavirali tekmovanje reprezentanc, češ da bi to zmanjšalo ugled svetovnega prvenstva. Toda Henri Delaunay, generalni sekretar francoske zveze in nato na tej funkciji tudi v zvezi evropskih nogometnih združenj (Uefa), je vztrajal pri zamisli, da bi tudi Evropa potrebovala odmevno tekmovanje posameznih izbranih vrst, o tem je resno spregovoril že na prvem zasedanju skupščine Uefe, leta 1954 v Baslu. Leto pozneje je umrl, njegovo poslanstvo je nadaljeval sin Pierre. Ob močni podpori francoskih novinarjev se je trudil za novo tekmovanje, nato so mu prižgali zeleno luč. Tako sta septembra 1958 Sovjetska zveza in Madžarska igrali prvo tekmo evropskega pokala narodov, kot so takrat imenovali šampionat stare celine, redni del tekmovanja so igrali dve leti po različnih prizoriščih, najboljši štirje so se za konec zbrali v eni državi. Za prvi naslov najboljših so se potegovali nogometaši 17 reprezentanc, premierno lovoriko je osvojila Sovjetska zveza po napetem finalu in podaljšku z Jugoslavijo.

Zgodba o uspehu

Že naslednjič, čez štiri leta pa se je število sodelujočih moštev povečalo za ducat, torej je nastopilo 29 reprezentanc, do vključno poletja 1976 so igrali po tem sistemu, štiri leta pozneje v Italiji pa so prvič priredili osmih reprezentanc. Od takrat koraka nazaj ni bilo več, zdaj prvenstvo stare celine zbere kar 24 reprezentanc. Poleg tradicionalnih velesil trkajo na dveri nova moštva, denimo Islandija, Wales, Severna Irska, Avstrija in Madžarska se vračata pod žaromete. Vse skupaj se suče okrog izjemnih vsot, gre za zgodbo o uspehu. A takšna je tudi klubska – zlasti v ligi prvakov.

Klubska meddržavna tekmovanja segajo v avstro-ogrske čase, a pod streho Uefe sta uvodno tekmo pokala prvakov, leta 1955 v Lizboni, igrala domači Sporting in Partizan iz Beograda. Tudi v tem tekmovanju je bil odločilen francoski vpliv – funkcionarjem in nogometašem iz dežele ni bila všeč angleška samohvala in trditev, da boljšega kluba od Wolverhamptona ni daleč naokrog …

Pokal prvakov je iz leta v leto privabljal več pozornosti, predvsem finalni dvoboj ob koncu sezone je bil pravi praznik, nekaj moštev je prav kraljevalo v posameznih obdobjih (Real Madrid, Ajax, Bayern). Hkrati so nekatera nižje uvrščena moštva igrala v pokalu sejemskih mest, leta 1971 ga je nasledil pokal Uefe, ter v pokalu pokalnih zmagovalcev, poleti v sodelovanju z loterijami v pokalu intertoto. Povsem novo poglavje, ki po odmevnosti in dobičkonosnosti prekaša vsa predhodna v klubskem nogometu, pa je liga prvakov od jeseni 1992. Da bi kar najširšemu krogu moštev omogočili podobne ligaške boje so leta 2009 ustanovili še evropsko ligo. In tudi ta ohranja lep obisk ter odmevnost v širših športnih krogih. Kot pravzaprav vse, kar se zgodi pod streho Uefe …