Tiskane izdaje
»V zvezni vrsti je bilo preveč statične igre. Igrali smo z visokimi žogami namesto po tleh. Naša želja je bila ogromna, ampak manjkalo nam je odločnosti, hkrati pa je bilo preveč strahu. Vsak je dal premalo, z mano na čelu.«
Besede Matjaža Keka po stožiškem porazu z Estonijo zvenijo, kot bi jih slišali v ponedeljek zvečer in ne pred tremi leti. Tudi pod taktirko Srečka Katanca je bilo v Talinu podobno kot tedaj v Ljubljani – slovensko igro so vodili napačni nogometaši, nosilci igre pa so bili nerazpoloženi. Spletne forume in družbena omrežja so preplavili negativno nastrojeni komentarji, ki jih ne gre pavšalno podcenjevati, saj gre vendarle za navijače slovenske reprezentance.
Zdi se, da je Sloveniji spodrsnilo na prvi postaji pravega križevega pota do Francije 2016, podobo izbrane vrste z Estonijo pa bi lahko razčlenili na dva dela. Katančevi zasedbi ne gre oporekati organizirane igre in čvrste obrambe, ki gostiteljem ni puščala prostora, nesrečno vdajo je podpisala šele deset minut pred koncem tekme z igralcem manj. Bolj skeli bodisi nemočno bodisi neambiciozno iskanje vodilnega gola, saj so Slovenci z igro prišli le do ene polpriložnosti Novakovića po podaji Birse.
Ne bi se bilo modro sprijazniti s trditvijo, da je Slovenija izgubila zavoljo pomanjkanja sreče in da bo morda že naslednjič bolje, ko bo sreča obdarila Slovence in ne tekmece. Vendarle so imeli opravka s 93. ekipo lestvice FIFA, proti kateri so streljali z gumijastimi naboji. Tudi zanašanje na podatek, da so imeli nekateri fantje v nogah šele dve, tri prvenstvene tekme, ni pametno, saj bosta do oktobra napredovali tudi Švica in Litva, ne le Slovenija. Nenazadnje je Birsa pred prihodom na zbor odigral 95 minut (!) tekme z Juventusom – v zadnjih dveh letih je le enkrat igral vso tekmo, in sicer v majici Milana – in bil med bolje ocenjenimi igralci Chieva. Torej bi moral biti pripravljen tudi za Estonce. Birsa vendarle sodi med ključne može tega rodu, soudeležen je bil pri največjem številu zgodovinskih akcij in golov, tudi v tednu priprav na Gorenjskem je prispeval podaje za večino golov na internih tekmah »belih« in »rdečih«. Kaj bi dal Katanec za tako konkretnega igralca v prvem mandatu na slovenski klopi! Kdo ve, morda bi Zlatko Zahović tedaj zabil celo 50 in ne »le« 35 golov. Srečko bo moral v treh oktobrskih treningih najti tisto, kar mu ni uspelo v treh tednih skupnih priprav (junija in septembra): pot do Novakovića. Po fantastični tekmi z Norveško so bili namreč Slovenci natančni le v dvoboju z avtsajderjem Kanado.
Morda je treba le osvežiti spomin: sijajen lanski niz (Islandija, Albanija, Ciper, Norveška) so zrežirali – ob drugih na standardnih igralnih mestih – šprinter Kirm na levem boku, zanesljivi Mertelj in hitronogi Kampl v osrčju zvezne vrste in rutiner Novaković v napadu. Slaba rešitev iz Talina – da bi igrala za Novakovićem le neustvarjalna in oddaljena Kurtić ter Rotman – bi bila proti Švici gotovo še slabša.
