Tiskane izdaje
Budimpešta – Tujci so ob obisku madžarske metropole pogosto navdušeni nad številnimi znamenitostmi, živahnim utripom ob Donavi, okusnimi specialitetami v restavracijah in kavarnah, medtem ko med domačini v zadnjih letih gospodarske krize realno ni bilo prav pretiranega zadovoljstva. Zdaj pa jih je vsaj za hip silno razveselila uvrstitev nogometašev na evropsko prvenstvo.
O tem, kako vneti privrženci svojih športnih moštev so Madžari, so potrdili tudi navijači rokometašev iz Veszprema, ki se jih je v nedeljo v Celju zbralo več kot tisoč, povrhu pa so preglasili številnejše domače občinstvo. A to se še zdaleč ni zgodilo prvič – če ne bi prek spleta ustavili prodaje vstopnic za tujino, bi bilo na zadnjih dveh hokejskih prvenstvih pri nas v Tivoliju in Stožicah več podpore za madžarske reprezentante kot za domače rise …
Sosedje pa so pogrešali le nogometni podvig in zdaj so ga po dolgih treh desetletjih le dočakali. Nazadnje je namreč madžarska nogometna reprezentanca na velikem tekmovanju nastopila junija 1986, na SP v Mehiki. Izplen je bil z zmago proti Kanadi ter s porazoma proti Franciji in Sovjetski zvezi pričakovan, a v deželi z izjemno nogometno tradicijo (dvakrat svetovni podprvaki, trikrat olimpijski zmagovalci) si niso mislili, da bodo nato tako dolgo morali čakati na nov nogometni spektakel. Po padcu železne zavese se je na madžarskih štadionih in v klubskih pisarnah dogajalo marsikaj, zapleti v zvezi s podkupovanji, športnimi stavami, prestopi so se kar vrstili, občinstvo, ki je prej navdušeno polnilo tribune, je začelo obračati hrbet tradicionalnim in nekoč silno priljubljenim klubom. Reprezentanca se je ponavadi spotaknila ob prvi malce resnejši oviri, zdaj pa je v prepričljivem slogu, z zmagama 1:0 v Oslu in 2:1 v domači revanši, ugnala bojevite norveške vikinge.
Z izjemnim pristopom so zdaj zablesteli madžarski nogometaši, med katerimi ni planetarnih zvezdnikov, v tujini pa še največji ugled uživajo reprezentančni kapetan Balazs Dzsudzak (Bursa; prej PSV Eindhoven in Dinamo Moskva), Adam Szalai (Hoffenheim) in Zoltan Gera (Ferencvaros; prej West Bromwich Albion in Fulham). Prav posebna zgodba pa je vratar Gabor Kiraly. Reprezentant, star 39 let, se je že poleti 2006, ko se je Madžarski zataknilo celo z Malto (1:2), nameraval posloviti od izbrane vrste. Toda ko je pozneje stroka spoznavala, da boljše št. 1 panonska dežela preprosto nima, je prejel novo vabilo k izbrani vrsti. Po 18 letih kariere v Angliji in Nemčiji se je vrnil v domači Haladas, s predstavama v teh dodatnih kvalifikacijah z Norveško pa razorožil vse dvomljivce, ki so imeli o izbrani enajsterici Bernda Storcka, ne pretirano uglednega, a zdaj zlasti na Madžarskem izjemno cenjenega nemškega strokovnjaka, povedati marsikaj kritičnega.
Čuvaj mreže pa je navdušil z zanesljivostjo, spet, kot nekoč na nemških in angleških štadionih, pa sprožal tudi smeh zaradi nenavadne trenirke, kakršne navadni smrtniki uporabljajo za delo na vrtu ali sprehod po gozdu. »Imam jo le zaradi udobja. Nisem fotomodel, temveč nogometni vratar,« je dejal nogometaš, ki si za konec pisane kariere želi še odmeven nastop na evropskem prvenstvu. Uvrstitev pa je tako kot soigralci posvetil Martonu Fülöpu, 24-kratnemu reprezentantu, ki je pri 32 letih pred dnevi preminil po hudi bolezni …
