Tiskane izdaje
Chelseajevo mladinsko moštvo (U-18) je letos igraje in po veliki zmagi nad Manchester Cityjem s 5:1 osvojilo že četrto pokalno lovoriko v zadnjih petih sezonah, šesto v osmih in potrdilo, da akademija ustvarja odlične nogometaše in da v Angliji nima enakovrednih tekmecev. Toda do vidnejšega člana prvega moštva ni prišel še nihče.
Ustvarjalci športne politike pri angleškemu prvaku sledijo poslu, ustvarjajo igralce, in še preden se jim posreči uveljaviti v članski kategoriji, najboljše prodajo za zajetne vsote denarja. Ne prodajajo za vsako ceno, temveč premišljeno. Če ne najdejo kupcev, igralcem visoke vrednosti raje podaljšujejo pogodbe in jih posojajo drugim klubom.
Pred dnevi je Hrvat Mario Pašalić postal že 25. Chelseajev posojen nogometaš v letošnjem poletnem prestopnem roku. Komaj 22-letni Splitčan, ki ima za seboj kar uspešno sezono pri Milanu, prej pa jo je imel pri Monacu, je odšel v Rusijo k Spartaku. Preden so ga usmerili v Rusijo, je s Chelseajem podaljšal pogodbo še za štiri leta, v London pa je prišel iz splitskega Hajduka. Zanj je Chelsea plačal 3,3 milijone evrov. Pašalićev je sicer pri Chesleaju na desetine.
Samo v zadnjih treh letih je Chelsea s prodajo igralcev (in brez posojnin), ki so zbrali nič ali manj od deset tekem za člansko moštvo, iztržil 110 milijonov evrov. Zadnji, ki je obogatil blagajno moštva ruskega mogotca Romana Abramoviča, ne da bi se zadnje tri sezone posebej znojil v modrem dresu, je Egipčan Mohamed Salah. Kako posluje Chelsea, najbolje razkriva »prodajanje« krilnega napadalca. Leta 2014 ga je Chelsea posodil k Fiorentini kot del odškodnine za Juana Cuadrada, za katerega je klub plačal 30 milijonov evrov. Fiorentina je imela za Salaha odkupno pravico, a je potegnila krajšo, ker je igralcu ponujala premajhno plačo. Chelsea je igralca nato posodil Romi za 5,5 milijona evrov z možnostjo odkupa pogodbe. Roma je Egipčana nato odkupila za 15 milijonov evrov, letos pa ga je prodala Liverpoolu za 42 milijonov evrov, pri čemer je tri milijone pripadlo še Chelseaju. Za Salaha je Chelsea leta 2013 plačal 12 milijonov evrov. Ker je Chelsea nato najprej posodil, nato pa še prodal Cuadrada Juventusu za približno enak znesek, kot ga je kupil, je bil Salah čisti zaslužek. Za Chelsea pa je Egipčan igral vsega 13 tekem.
Salah pri tem za Chelsea še zdaleč ni najbolj dobičkonosna naložba. Za Nizozemca Nathana Akeja je, potem ko je spomladi zbral le sedem tekem, prodal za kar 22 milijonov evrov.
V zadnjih treh letih je Chelsea prodal kar sedem nogometašev, ki niso igrali niti ene tekme. Med njimi so, na primer, Christian Atsu (prodal ga je v Newcastle za sedem milijonov evrov), Papy Djilobodji (Sunderland, 9), brat enega od najboljših igralcev na svetu Edena Hazarda Thorgan (Borussia Mönchengladbach, 7).
Avtor ali glavni ideolog dobičkonosne strategije je tehnični direktor, Nigerijec Michael Emenalo, ki v navezi z Abramovičevo zaupnico, njegovo desno roko in nogometno »železno lady« Marino Granovskaio predstavlja dušo in srce tega vrhunsko delujočega sistema. Ta je preprost: nadarjenega igralca najprej lepo izbrusijo, mu dvignejo ugled in vrednost, nato posodijo in s tem izzovejo klube, da ga pozneje odkupijo. Ta sistem Chelseaju omogoča, da tudi ob poslovno in športno slabših sezonah prvega moštva ohranja visoko produkcijo igralcev. Za Chelsea je takšen model tako rekoč rešilen, da lahko tekmuje z veliko bogatejšimi klubi, kot so Manchester United, Real Madrid, Barcelona, PSG, Manchester City.
