Kvarnerski kralj Matjaž s Štajerskega

Edini, ki ga Matjaž Kek ni omrežil in prepričal, je bil Aleksander Čeferin. Ker ni bil njegov vojščak.

Objavljeno
30. april 2017 03.16
Matjaz Kek Maribor 17.12.2009 FOTO:IGOR MALI
Gorazd Nejedly
Gorazd Nejedly
Ko bodo 27. maja na zagrebškem stadionu v Maksimirju Dinamovi nogometaši pripravili šampionski špalir tekmecem iz Kvarnerja, o čemer ne dvomim več, se bodo rosile oči tudi vselej čustveno nadziranemu Matjažu Keku. Trener novih prvakov Hrvaške bo imel na tribuni največ navijačev med proizvajalci žlahtne kapljice, ki bodo svojemu zvestemu prijatelju in poznavalcu dobrega vina v čast bržkone natočili kozarček ali dva za največji trenerski uspeh. Celo večjega, kot je bila uvrstitev Slovenije na svetovno prvenstvo v Južno Afriko leta 2010 pod njegovim vodstvom.

Mariborčan od pete do glave bo z zgodovinskim podvigom za Rijeko, ki je bila za Slovence venomer ena od najbolj privlačnih in uspešnih klubov tudi v nekdanji skupni državi, presegel učitelje. V tujini doslej najbolj cenjenega nestorja slovenskih trenerjev Branka Elsnerja in Bojana Prašnikarja, ob katerem je začel pisati svojo trenersko pot. Vmes je bil še Zdenko Verdenik, morda celo ključni mož v oblikovanju njegove trenerske podobe, ki se vendarle precej razlikuje od splošnega pojmovanja poklica nogometnega trenerja. Matjaž, oprostite, ker si bom dovolil, da ga bom tikal, potem ko sva malodane opravila ničkoliko debat in prehodila pot od njegove prve tekme na selektorskem stolčku v Domžalah leta 2007 proti Estoniji pa do mondialske v Mariboru proti Rusiji, ni tip klasičnega trenerja. Ni delavec na igrišču, učitelj ali brusilec nadarjenih igralcev, ki bi jih od jutra do večera vpeljeval v skrivnosti nogometne igre, pač pa nadzornik in selektor. To je treba vedeti o ljubitelju džeza in vinske kapljice, preden bi ga lahko primerjali z učitelji ali s Srečkom Katancem, Branetom Oblakom in drugimi najvidnejšimi slovenskimi nogometni trenerji.

Matjaž je v Ljudskem vrtu začel in končal svojo slovensko klubsko avanturo. Odnesli so ga navijači, ob koncu igralske kariere je bil – kot pravijo pričevalci dogodkov iz tega obdobja – tudi persona non grata v slačilnici, češ da je bil v obdobju denarne krize eden od izbrancev, ki jim ni zamujala plača. Prav gotovo so bile mariborske izkušnje izjemno pomembne v nadaljevanju njegove trenerske kariere, ki je imela rdečo nit v skrbno oblikovanem sistemskem delu s čim manj improvizacije. In nadzoru vsega. Kar ga je nazadnje pripeljalo v Južno Afriko in ga bo tudi na hrvaški vrh. Na nogometno divjem bližnjem vzhodu, na Arabskem polotoku, se za sistemskega trenerja športni izračun kajpak ni izšel, bančni pač.

V Matjažev sistemski način dela sprva nisem bil zaupljiv. Vse preveč je bil dolgočasen in predvidljiv, v njem sem pogrešal vznemirljivost, drznost in pogum. Ampak Matjaž, spreten govornik, opazovalec okolja in psiholog, je vselej znal zabrenkati na pravo struno, da je utišal kritike in ušel »smrtni obsodbi«. Tako v reprezentanci kot na Reki je visel, nazadnje pa ob pomoči svojega odličnega zaznavanja in oblikovanja selekcije igralcev z značajskimi odlikami nagradil vse svoje potrpežljive »botre«, v Sloveniji Rudija Zavrla in Ivana Simiča, na Reki pa Damirja Miškovića.

Edini, ki ga kvarnerski kralj Matjaž s Štajerskega ni omrežil in prepričal, je bil Aleksander Čeferin. Ker ni bil njegov vojščak. Paradoks je, da je bila za oba Čeferinova »košarica« zmagovalna. Odvetnika je zavihtela na položaj najvplivnejšega Slovenca v evropskem nogometu, Keka pa med najbolj priljubljene Slovence na Hrvaškem.