Levi, ki so izvrgli Figa in Ronalda

Ljubljana – Lizbona ni več bleščeča kolonialna prestolnica, temveč prašna zbirka spominov na slavna leta, ko so Portugalci vladali precejšnjemu delu sveta. Vsaj takšen vtis smo dobili ob obisku luzitanske prestolnice, kajti v mestu, ki je leta 1998 gostilo svetovno razstavo Expo, je na glavnih trgih videti tudi brezdomce, ki prespijo v kartonskih škatlah.

Portugalsko govoreči morjeplovci so v na novo odkritih svetovnih deželah ropali surovine in zlato, podjarmljali staroselce in nasilno širili krščansko vero. Tako kot vsi evropski južnjaki, Portugalsko sicer na zahodu in jugu obliva atlantski ocean, pa so nori na nogomet. Lizbona ima dve žogobrcarski perjanici, Benfico in Sporting, slednji, zeleno-beli, pa bodo svoje noge v skupini G lige prvakov prekrižali tudi z Mariborom. Sporting Clube de Portugal je bil ustanovljen 1. julija 1906, spada pa med tri velikane luzitanskega žogobrca, trojček zaokrožuje Porto. Levi so bili 18-krat državni prvaki, tudi petnajst pokalnih lovorik so dvignili v zrak. Žogo so uspešno brcali tudi v evropskih klubskih tekmovanjih, leta 1964 so osvojili pokal pokalnih zmagovalcev, ko so v finalu šele po dveh tekmah ugnali madžarski MTK. Sklepni dvoboj 13. maja v Bruslju se je namreč z izidom 3:3 končal brez zmagovalca, dva dni kasneje v Antwerpnu pa so zeleno-beli z zadetkom Joaa Moraisa v 20. minuti edinkrat dvignili pokal na stari celini. V sezoni 2004/05 so bili finalisti pokala Uefa, na svojem stadionu Jose Alvalade pa so v finalu izgubili z moskovskim CSKA z 1:3.

Sporting je znan po svoji nogometni akademiji, ki je prava valilnica mojstrskih izdelkov. Je celo edini klub na svetu, ki je iz svojih neder izvrgel dva moža, ki sta dobila (skupaj tri) naslove Fifin nogometaš leta. Luis Figo je začel v akademiji brcati, ko je bil star 13 let, izučene noge pa so mu leta 2001 prinesle avreolo Mednarodne nogometne zveze. Drugi je ... no. če niste uganili v prvo, vas je lahko kar malce sram. Seveda, Cristiano Ronaldo je kot 12-letni mulc z Madeire začel vaditi pri levih, Fifin slavljenec pa je bil v letih 2008 in 2013. Seveda je vse ostalo zgodovina: na otvoritvi novega stadiona Jose Alvalade 6. avgusta 2003 je v triumfu Sportinga nad Manchester Unitedom s 3:1 Alex Ferguson opazil, kakšen levji nogometni mojster se skriva v Ronaldovi podobi. Še en najstniški akademik Paulo Futre jo je leta 1987 pri nagradi za evropskega nogometaša leta odnesel z drugo stopničko. Dva Sportingova Južnoameričana, Argentinec Hector Yazalde in Brazilec Mario Jardel, sta osvojila zlati čevelj za najboljšega evropskega strelca v ligaški sezoni, gavčevih 46 zadetkov v letu 1974 je tudi portugalski rekord. Jardel je čeveljček obul leta 2002, a za leve niso le zabijali; za ta klub je na nogometni poti branil danski čarovnik Peter Schmeichel, član je bil tudi Nizozemec Frank Rijkaard, a ker je bil v sezoni 1987/88 prepozno registriran, ni za zeleno-bele odigral noben tekme in je bil posojen Realu iz Zaragoze. Zlata Sportingova leta so danes le še spomin, v 40. in 50. letih preteklega stoletja je osvojil deset od 18 naslovov prvaka in pet od 15 pokalnih lovorik, teh časov se verjetno spominjajo le še v otožni pesmi fada v kakšen zakotnem lizbonskem lokalu.

Sporting Clube de Portugal igra na štadionu Jose Alvalade. Objekt za 50.095 gledalcev je nadomestil stari štadion, odprli pa so ga leta 2003 z že omenjeno igro proti manchesterskim rdečim vragom. Alvalade XXI (stal je 162 milijonov evrov) je kompleks s trgovinami, dvanajstimi kinematografi, kliniko, klubskim muzejem, športnim paviljonom in pisarnami, idejno pa ga je ustvaril arhitekt Tomas Taveira. Nogometni štadion, njegov strošek je bil 121 milijonov evrske enote, je gostil pet tekem evropskega prvenstva 2004, tudi polfinale med Portugalsko in Nizozemsko, ki so ga Luzitanci dobili z 2:1. Ta dvoboj je bil razglašen za najbolje organizirano tekmo na vsem euru.