Liga prvakov vse bližje športnemu šovu v ZDA

Ljubljana – Polovica »prvega polčasa« osmine finala lige prvakov je razkrila (ne)pomembnost tekmovanja po skupinah med septembrom in decembrom, hkrati pa izpostavila ključen dejavnik za uspeh na poti do finala – najboljši vselej ujamejo optimalno formo med februarjem in marcem. Tako je bilo tudi ta teden, ko so blesteli Benfica, PSG, Bayern in Real.

Že v torek zvečer se je izkazalo, da Barcelona ni imela »nič« od 15 osvojenih točk v merjenju moči z ManCityjem, Borussio in Celticom, prav tako Dortmundčanom ni pomagalo, da so redni del končali pred Realom. Dan pozneje se je potrdilo, da sta imela tudi Arsenal in Napoli bolj malo koristi od uvrstitve v prvi jakostni boben pred žrebom parov osmine finala lige prvakov. Vsi štirje »favoriti« so v prvih tekmah na izločanje potegnili kratko.

Razplet prvega od štirih tednov še najbolj spominja na scenarije v kolektivnih športih Severne Amerike. V rednem delu je na sporedu ogromno število tekem, o končnem zmagovalcu superbowla, prejemniku šampionskega prstana ali Stanleyjevega pokala vendarle odloča forma v končnici sezone. Prvi del tekmovanja je namenjen uigravanju in predvsem šovu, brez katerega bi se podjetni Američani počutili naravnost opeharjene.

Prvi teden »končnice« (naslednji teden bodo na sporedu še prve tekme Leverkusen – Atletico, ManCity – Monaco, Porto – Juventus in Sevilla – Leicester) se je naključno razpletel po meri vizije predsednika UEFA Aleksandra Čeferina, ki je večkrat izpostavil komercialni doseg in tržno privlačnost ameriških športov. V ligi ameriškega nogometa (NFL) namreč 32 klubov ustvari približno 11,7 milijarde evrov letnih prihodkov, kar je petkrat do šestkrat več, kot v eni sezoni ustvari s klubskimi tekmovanji UEFA.

V končnici gre vendarle zares, česar se zavedajo prav najboljši, med njimi tudi Bayern in Real Madrid, ki sta v sredo zvečer zasluženo visoko premagala vse bolj razrvani Arsenal in neizkušeni Napoli. Ostre kritike na račun igre Neapeljčanov, ki jih je po tekmi izrekel njihov predsednik Aurelio de Laurentis, le potrjujejo, da je evropsko neizkušeno tudi vodstvo kluba. »Moštvu je manjkal neapeljski pristop. Edini, ki ga je izžareval, je bil Lorenzo Insigne, ki je edini Neapeljčan v enajsterici,« je razmišljal. Trenerja Maurizia Sarrija sta vzela v bran ugledna cehovska kolega. »Škoda za to izjavo, ki je povzročila več škode kot poraz z Realom,« je zatrdil nekdaj sloviti Arrigo Sacchi, Juventusov trener Max Allegri je dodal: »Napoli je igral vrhunsko glede na dejstvo, da ne premore veliko izkušenj iz takšnih tekem. Real ni zmagal zavoljo boljše igre ali taktike, pač pa le zavoljo večje individualne kakovosti njegovih igralcev.«

Allegri ima prav. Če odmislimo brezmadežno statistiko Realovega trenerja Zinedina Zidana v tekmah z Italijani – v majici Juventusa je zbral proti Napoliju po tri zmage in remije, lani ob tem času pa je z Realom dvakrat premagal Romo –, so Madridčani uprizorili zasuk prav zavoljo odličnih igralcev. Tudi Cristiano Ronaldo se je brezpogojno podredil kolektivu, pošiljal v ogenj soigralce in bil posledično med najboljšimi, vsi trije Realovi goli pa so bili velemojstrski.