Tiskane izdaje
Glasgow – Škotski nogometni klub Celtic se lahko znajde v težavah, potem ko so njegovi navijači na prvi tekmi odločilnega dvoboja za nastop v bogati Ligi prvakov s palestinskimi zastavami navkljub opozorilom Uefe izrazili solidarnost s Palestinci - proti izraelskemu klubu Hapoel Be'er Sheva. In s tem še enkrat več odprli večno vprašanje, ali je možno ločiti nogomet in politiko.
Scenarij so navijači bržkone napisali takoj, ko jim je žreb namenil izraelskega nasprotnika. Očitno so ga takoj prebrali tudi na Evropski nogometni zvezi (UEFA), kajti Celtic se je zaradi svojih navijačev v zadnjih petih sezonah devetkrat znašel v disciplinskem postopku, med drugim tudi zaradi palestinske zastave na tribunah. Krovna nogometna organizacija je navijače takoj opozorila, da je »politični protest na nogometni tekmi prepovedan«.
Zato so se zeleno-beli navijači odločili, da bodo šli korak naprej in prek družabnih omrežij pozvali, da naj na sredin večer vsak prinese svojo palestinsko zastavo. Čeprav je prepoznavna trobojnica z rdečim trikotnikom del njihovega vsakdana že od 80. let, je tokrat poleg solidarnosti še bolj zaplapolala zaradi kljubovanja Uefi.
Navijači so namreč prepričani, da bi s spoštovanjem navodil Uefe zatajili svoje korenine. Celtic FC je namreč nastal leta 1888 kot posledica odkritega zatiranja številnih irskih priseljencev v vzhodnem delu Glasgowa. Klub je ustanovil irski duhovnik, da bi s pomočjo nogometa laže zbirali denar za izhod iz bede in lakote. Od tistega dne naprej so navijači nadvse občutljivi za tiranijo in krivico, in to na glas povedo tudi na nogometnih tekmah. Še posebej zaradi britanske kolonizacije (severne) Irske, medtem ko je na vrhu stadiona škotski in irski zastavi družbo dolgo delala še baskovska, na primer.
»Nogomet in šport na sploh ne obstajata v vakumu, ki je ločen od preostale družbe. Vakuma ni bilo tudi v 80. letih, ko so oblasti iz nogometa izločile Južnoafriško republiko zaradi apartheida. Tudi zdaj ga ne rabimo. Izrael pa mora odgovarjati za 68-letno brutalno okupacijo Palestine,« je bil neposreden neimenovani predstavnik navijaške skupine Green Brigade.
Zaradi poziva k vihranju z zastavami se je razvnela občutljiva debata. Čeprav jih tudi med navijači Celtica ni malo, ki menijo, da so pravila pač pravila, je večina soglasna, da se prav zveza z opozorilom o prepovedi izobešanja palestinske zastave politično izpostavlja oziroma v bližnjevzhodnem konfliktu celo postavlja na izraelsko stran, saj nikoli ni rekla ničesar proti izraelski zastavi.
Navijači izpostavljajo, da ne gre za izobešanje političnega transparenta, če se vihra z zastavo, ki je lani prvič zaplapolala pred sedežem Združenih narodov, ki jo priznava Evropska unija in 134 svetovnih držav. Za nameček je Palestinska nogometna zveza priznana članica Azijske nogometne zveze – mimogrede, ta je leta 1974 iz svojih vrst izključila izraelsko zvezo, ki je polnopravna članica Uefe postala šele leta 1994 – in Mednarodne nogometne zveze.
Poduk iz preteklosti
Če si zveza ne premisli ali vsaj pojasni, zakaj priznano nacionalno zastavo vidi kot nekaj drugega, Celtic čaka vsaj denarna kazen ali zaprtje dela tribun, ki je v sredo izobesil na tisoče palestinskih zastav. Vodstvo kluba tokrat še molči in čaka na odločitev iz Nyona. Pa ni bilo vedno tako. Po napadu poljske, madžarske in sovjetske vojske iz Varšavskega pakta na Češkoslovaško leta 1968 je takratni predsednik škotskega kluba Pat Kelly pisal Uefi, potem ko bi moral Celtic, aktualni evropski prvak, v takratni ligi prvakov zaigrati z madžarskim Ferencvarošem: »Z vidika ilegalne in zahrbtne invazije na Češkoslovaško in v podporo češkemu narodu Celtic FC meni, da noben zahodnoevropski klub ne bi smel biti prisiljen opraviti svojo dolžnost v omenjenih državah.« Takrat je vsaj malce zaleglo.
