Tiskane izdaje
Nogometna Hrvaška je dolgo čakala na ta trenutek. V zgodovini je imela že kopico mojstrov, med izbrano trojico v zadnjem situ, odkar pri svetovni zvezi izbirajo junake leta, je bil do letošnjega izbora le Davor Šuker, najboljši strelec svetovnega prvenstva leta 1998. A takrat mu je v tem prestižnem izboru z oznako Fifa pripadlo 3. mesto, kar je do včerajšnjega londonskega večera najboljša uvrstitev nogometaša iz naše južne soseščine.
Luka Modrić, ki je pred dvema tednoma praznoval 33. rojstni dan, je dosegel nov mejnik. Leta 2018 zlepa ne bo pozabil – z Realom je vnovič osvojil ligo prvakov, sledilo je sanjsko rusko poletje, kjer je v vlogi kapetana vodil hrvaško reprezentanco v veliki finale, prvi za to izbrano vrsto. Mnogi poznavalci so ji že na prejšnjih velikih tekmovanjih napovedovali izjemne dosežke, pa se ji je po Franciji '98 vedno nekje zataknilo. Pri odličnem izidu letošnjega prvenstva, ko je v skupini za uvod premagala Nigerijo, Argentino in Islandijo, nato pa v izločilnem delu Dansko, Rusijo in Anglijo, je bil Modrićev delež izjemen. Le prek sijajne Francije v finalu ni šlo, toda že dotlej je s svojim motorjem na igrišču in v slačilnici – Luko Modrićem – navdušila nogometni svet.
Zadar, Mostar, Zagreb, London, Madrid
Modrićeva zgodba je vredna hollywoodskega scenarija. Odraščal je na vasi v zaledju Dalmacije, bil tudi pastirček, žoga pa mu je bila vselej najljubša igrača. Tudi v dneh, ko je vojna vihra pregnala družino med begunce v Zadar, je preživljal dneve in večere z žogo, kmalu lokalni stroki razkrival izjemne sposobnosti, pot je bila povsem logična – sleherni dalmatinski otrok si želi v Hajduk! Toda v Splitu so ga ocenili za telesno šibkega, podobno kot Zvonimir Boban, prav tako iz Dalmacije, sicer kapetan Hrvaške '98, zvezdnik Milana in veliki Modrićev nogometni vzornik, je namesto v Splitu našel odskočno desko za elitni nogometni svet v Zagrebu. Vmes je prestal zelo zahtevno preizkušnjo pri Zrinjskem v Mostarju po vročih igriščih Bosne in Hercegovine, nakar je pri Dinamu s hrvaškim Brazilcem Eduardom, Mariem Mandžukićem, Boškom Balabanom in drugimi nekdanjimi in zdajšnjimi reprezentanti blestel pod žarometi najuglednejših stadionov na stari celini.
Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo začel pisati zgodbo v kateri od najmočnejših evropskih lig. Jeseni leta 2008 se je preselil v Anglijo k Tottenhamu, od tod pa poleti 2012 k največjemu nogometnemu klubu na svetu – madridskemu Realu. Hitro si je priboril ugled v moštvu in med zahtevnim občinstvom na stadionu Santiago Bernabeu, vselej je bil med ključnimi akterji na poti k lovorikam. Njegove podaje so kirurško natančne, streli od daleč vedno znova nevarni, pristop delaven, prijaznost do medijev in privržencev na visoki ravni. Ko je v domači Dalmaciji v času počitnic s soprogo Vanjo ter otroci Ivanom (8 let), Emo (5) in Sofio (2), uživa v preprostem vsakdanu.
Tudi črna pika leta 2018
Resda Modriću vse letos ni bilo z rožicami postlano, saj so ga v Španiji obtožili utaje davkov, namesto osemmesečne zaporne kazni ga čakajo visoki denarni stroški. Obenem ni jasno, kako se bo razpletlo sojenje v domovini, kjer naj ne bi po pravici govoril v procesu proti umazanim denarnim poslom velikega Dinamovega vladarja Zdravka Mamića, ki je, ko mu je grozila večletna zaporna kazen, pobegnil v sosednjo Bosno in Hercegovino, kjer ga ne smejo aretirati …
Nogometna plat pa razkriva, da je Modrić pri 33 letih doživel vrh. O tem je spregovoril tudi sinoči na slovesni londonski razglasitvi. »Hvaležen sem svojemu Realu in svoji hrvaški reprezentanci. Brez trenerjev ne bi dosegel vsega, kar sem v nogometu, brez družine prav tako ne bi bilo uspeha. Hvaležen sem staršem za podporo po svetu, kapetanu tiste Hrvaške '98, pri kateri smo iskali navdih letos, upam, da se bodo tako naši nasledniki ozirali po nas v prihodnosti.« Govoril je v angleščini, nato tudi v španščini in hrvaščini, ganjeni Boban, omenjeni kapetan iz leta 1998, pa v občinstvu ni več mogel zadržati solz …
Popolnega hrvaškega zmagoslavja pa vendarle sinoči v Londonu ni bilo. Med tremi kandidati za trenerja leta je bil namreč tudi selektor svetovnih podprvakov Zlatko Dalić, v naši južni soseščini so sanjali o dvojnem veselju, nakar pa je seveda tudi Dalić tako kot vsi v dvorani glasno zaploskal svojemu velikemu tekmecu iz nepozabnega moskovskega finala mundiala – trener leta je Didier Deschamps. Francoske nogometaše je uspešno vodil k naslovu najboljših na svetu, ti so ga prvič osvojili na tujem. Pred tem so se namreč edine lovorike na mundialu veselili v domovini, na prvenstvu leta 1998, ko je bil prav Deschamps kapetan.
Nogometašica leta je Brazilka Marta, slovesno pa so tudi predstavili najboljšo enajsterico – De Gea (Špa); Alves (Bra), Marcelo (Bra), Ramos (Špa), Varane (Fra); Hazard (Bel), Kante (Fra), Modrić (Hrv); Ronaldo (Por), Mbappe (Fra), Messi (Arg).
