Madridski gostinci čakajo Angleže; eni z nasmeškom, drugi s stisnjenimi zobmi

Ravno ko vrhunec lige prvakov gosti španska prestolnica, prvič po petih letih v finalu ni nobenega španskega predstavnika. Morda so navijači Reala, Atletica in Barcelone razočarani, toda za madridske gostince, hotelirje in ostale turistične delavce lepše novice ne bi moglo biti, saj so lahko za angleške goste pošteno navili cene.



V zadnjih petih sezonah je štirikrat v finalu zaigral Real Madrid, dvakrat Atletico Madrid in enkrat Barcelona, vendar kdor hoče v Madridu kaj zaslužiti, je upal na povsem drugačen razplet lige prvakov – in ga tudi dobil!

Za madridske iskalce dobička bi bilo najhujše, če bi se še tretjič ponovil finale med Realom in Atleticom, precej malo dohodkov pa bi prinesli tudi navijači Barcelone, saj bi večinoma šlo za dnevne migrante. Resda klubi za finale del vstopnic prodajo mednarodnim navijaškim skupinam (tudi slovenskim), a vseeno bi bilo teh v Madridu za španske klube mnogo manj, kot jih bo v primeru Tottenhama in Liverpoola.





Obenem je še nekaj značilnosti, ki madridskim gostincem samo širijo nasmešek vse do ušes – angleški navijači namreč že tradicionalno na gostovanjih ne skoparijo, ko z jedačo in pijačo polnijo trebuščke, za ligo prvakov pa velja, da na finale najbolj množično potujejo navijači tistih klubov (tudi brez vstopnice), ki že dolgo čakajo na novo lovoriko, ali so v finalu celo prvič. In Liverpool na šesti evropski naslov čaka od leta 2005, Londončani pa tako daleč niso bili še nikoli.

Za madridske gostitelje ostaja samo ena nevarnost – da si bodo angleški gostje dali preveč duška in posledično uničevali mestne znamenitosti, v Madridu pa pričakujejo okoli dvesto tisoč angleških gostov. Prav zato nekateri gostinci napovedujejo, da bodo svoje lokale v bližini navijaških taborov kar zaprli, ali pa bodo pijačo in jedačo prodajali na ulici pred lokalom, saj se s stisnjenimi zobmi bojijo za svoje premoženje.


 

Evropski vrh vse ožji

Tottenham je sicer 40. klub, ki se je prebil do finala lige prvakov in je prvi novinec po Chelseaju leta 2008. V primeru končnega zmagoslavja bi Tottenham postal 23. klub z najprestižnejšo klubsko nogometno lovoriko in prvo nove ime na vrhu Evrope po Chelseaju leta 2012. Tottenham bo tudi osmi angleški klub v finalu (največ med vsemi državi), nato sledita Italija in Nemčija s po šestimi finalisti.

To bo peti finale v Madridu (po letih 1957, 1969, 1980, 2010), a prvi izven Realovega štadiona Santiaga Bernabeua. Na Wandi bomo videli sedmi finale iz iste države. Zanimivo – vse smo spremljali po letu 2000, kar je še en pokazatelj, kako je evropski vrh vse ožji in da se v finale uvrščajo skorajda samo še klubi iz Španije, Anglije, Italije in Nemčije. Real je tako dvakrat v finalu igral proti Atleticu (2014 in 2016) in enkrat proti Valencii (2000), za italijanski finale sta poskrbela Milan in Juventus (2003), za nemški Bayern München in Borussia Dortmund (2013), angleški finale pa smo videli že leta 2008 med Manchester Unitedom in Chelseajem.




 

Različna angleška hrepenenja

V znamenju popolne angleške prevlade bo med tednom še finale evropske lige med Chelseajem in Arsenalom, toda prav nihče od štirih evropskih finalistov ni tudi angleški prvak, kar je vnovič postal Manchester City. Zasedba Josepa Guardiole je drugič zapored blestela na domačih tleh, a zato City ostaja brez evropske slave, po čemer najbolj hrepenijo bogati arabski lastniki. V določeni meri obratno velja za letošnja finalista lige prvakov, kajti Liverpool in Tottenham nista bila angleška prvaka skupno že 87 let, saj Liverpool čaka na državni naslov od leta 1990, Tottenham pa vse od leta 1961.

Poseben je še en angleški primer. Nottingham je bil namreč dvakrat evropski prvak (1979 in 1980), a samo enkrat angleški (1978). Še bolj nenavaden bi bil primer Bayerja Leverkusna, če bi leta 2002 v finalu ugnal madridski Real, saj bi postal evropski prvak, čeprav sploh nikoli ni bil nemški prvak.




 

Komu je namenjen finale?

Toda le nekaj trenutkov zatem, ko sta Liverpool in Tottenham s preobratom v polfinalu izločila Barcelono in Ajax, so v nebo poskočile cene letalskih vozovnic do Madrida, enako je sledilo s cenami nočitev v hotelih, hostlih in nastanitev preko platforme Airbnb. Navijaško veseljačenje se je za marsikoga sprevrglo v živčno iskanje ugodnih letalskih povezav in v upanje na kakšnega madridskega ponudnika postelje, ki po nekem čudnem slučaju ne ve, da ima v svojem mestu finale lige prvakov.

Navijači vsakega kluba so dobili po 16.613 vstopnic, splošna javnost 4000, Evropska nogometna zveza (Uefa) s svojimi poslovnimi partnerji pa 23.500. Finale lige prvakov je sicer takšen dogodek, da so cene kart že v redni prodaji pošteno zasoljene. Najcenejše so stale 70 evrov, nato se je cena dvigovala vse do 600 evrov.





Toda kdor je dobil vstopnico za 600 evrov, je še pošteno vesel, saj na črnem trgu stanejo več tisoč evrov. Pri Tottenhamu so že ujeli tri navijače, ki so želeli karto prodati naprej za mnogo več denarja, vendar so pri preprodaji večji problem lastniki vstopnic, ki jih prejmejo od Uefe in njenih poslovnih partnerjev. Gre namreč za številne ljudi, ki imajo dobre povezave pri sponzorjih lige prvakov, nacionalnih nogometnih zvezah ali pri lastnikih pravic za televizijski prenos, potem pa dragocen košček papirja raje preprodajo v zameno za bogat zaslužek. Prav zato bi bilo boljše, da bi več kart za finale lige prvakov dobila oba finalista kot poslovni partnerji Uefe. Če seveda želijo odgovorni resnično zamejiti črni trg.