Majhnim ostane le kemija

V nogometu pogosto določajo zmagovalce dejavniki, na katere ne bi pomislil pred začetkom tekme niti navijač z največjo domišljijo. Primerov, ki potrjujejo to trditev, je več kot prostora na eni časopisni strani Dela. Tudi poti do uspehov je več, kot bi si lahko mislili, posledično obstajajo različni načini zmagovanja. Nekateri gojijo »Guardiolov« slog igre hitrih, kratkih podaj in agresivnega pokrivanja tekmeca ob izgubi žoge, drugi želijo igrati bolj konkretno, globinsko, kot denimo Ancelottijev Real, tretji, kot nekoč Jose Mourinho pri Interju, pa tekmecu namerno prepustijo večjo posest žoge po načelu »kdor si nenehno podaja žogo, se mu bo slej kot prej primerila napaka, ki nam bo omogočila nasprotni napad«.

Trener mora oceniti, kakšne značilnosti krasijo njegove igralce, nato na makro ravni izbrati optimalen koncept igre in ga na mikro ravni izvesti z ustrezno taktiko. Selektorji državnih reprezentanc imajo pri tem še toliko bolj zvezane roke, saj ne morejo zamenjati igralcev, ali osvežiti moštva v prestopnem roku. V primeru Slovenije je razlika še bolj očitna, saj se klubi in reprezentanca napajajo iz enega od najmanjših kadrovskih zajetij v Evropi, slovenskih gastarbajterjev, ki bi kandidirali za vpoklic v selekcijo A, pa je na vsem svetu manj kot denimo hrvaških samo v Švici ... Slovenci bodo zato le v sanjah kadarkoli premogli enajst zvezdnikov svetovnega formata, ki bi s tiki-taka igro navduševali kot nekakšni nogometni Harlem Globetrotters v njihovih najboljših letih. Posledično bodo navijači vselej kritični do »obrambno« naravnane igre. Pri nas bo vselej aktualen »Mourinhev« pogled na doseganje vrhunskega rezultata. Tako je bilo pred petnajstimi leti, ko sta bila v svetovni izložbi reprezentanca in Maribor, podobno je v zadnjem obdobju, ko žanjeta pozornost isti selekciji. Ena v ligi prvakov, druga v kvalifikacijah za EP, predtem na poti do Afrike.

Strategija boja za vsak meter igrišča zahteva stoodstotno podrejenost kolektivu od vseh enajstih mož na igrišču, sicer se teorija poruši kot hišica iz kart. Največ, kar lahko doseže selektor, je, da vcepi v glavo reprezentantov zmagovalno miselnost, jih prepriča za skupni cilj in doseže, da na igrišču dihajo kot eno. In le en, dva mojstra večjega kalibra sta dovolj, da čvrsta zasedba, ki ne pade brez boja, pogosto premaguje tudi »boljše« od sebe. Primerov je več kot dovolj: Genk, Lyon, Ukrajina, Romunija, Rusija, Poljska, Rangers, Celtic in nazadnje Švica. Tudi Katančeva Slovenija ta čas diha kot eno, fantje, ki si ne bi mogli biti bolj različni, pa na igrišču delujejo zelo podobno: vsi za enega, eden za vse. Ali po »nogometno«: gre za pravo kemijo.

Četudi jih pred nadaljevanjem kvalifikacij čaka še veliko dela – še več lahko igrajo, še pogosteje prihajajo v priložnosti, še večkrat spustijo žogo in tako počivajo –, pa že deluje »kemija«. To je resda lažje ohranjati z zmagami kot porazi, toda med tokratno operacijo se je zdelo, da so Slovenci spet polni ogljikovih hidratov, torej ogljika, vodika in kisika, ki ponujajo največ energije. Tako v slačilnici kot na igrišču.