Tiskane izdaje
Prvak Maribor, podprvak Celje, pokalni prvak in zmagovalec superpokala Luka Koper. V pol leta so vsi zmagovalci minule sezone že opravili menjave na trenerski klopi. Zakaj naj je ne bi še jesenska prvakinja Olimpija?
Slovenska nogometna liga, pa naj se sliši še tako nenavadno, s pogostostjo menjav trenerjev kljub vsemu ni v ničemer posebnejša od drugih primerljivih lig. Narekujejo jih rezultati ali neustrezne igralne filozofije. Ali čudaštvo predsednikov, plačnikov. Kar morda izstopa iz povprečja ali običajnosti, je zgolj dejstvo, da so v pol leta padle glave, po rezultatih sodeč, najboljših trenerjev najboljših klubov.
Toda tudi v Sloveniji je podarjanje naziva najboljši posebna vrlina. Laična športna javnost in z njo vred mediji s(m)o pri tem resnično Božički. Strokovna javnost žal ne premore dovolj zdrave tekmovalnosti in samokritike. Več je samohvale!
Padli junaki so še sveži, jesenski. Celjski up Simon Rožman je po eni sami polni članski sezoni bil skorajda razglašen za genija, zdaj ga ni nikjer. Italijan Rodolfo Vanoli je kljub lovorikam z Luko Koper imel sloves passé trenerja, ki upa, da ga bo Koper izbral še neštetotič. Ante Šimundža je z Mariborom meje pomikal prek realnosti, a ni mogel uiti iz Zahovićeve sence. V Sloveniji nima nobenih možnosti več za ustvarjanje novih velikih zgodb. Razen za ceno kruhoborstva. Tako kot pred njim Olimpijini nesrečniki Dušan Kosić, Ermin Šiljak, Andrej Razdrh. Za večino pa velja, da so padli tudi zaradi neurejenosti ali nerazumevanja nogometnega okolja in ne zaradi pomanjkanja znanja, lastnih napak, neizkušenosti ali naivnosti.
Marijan Pušnik ni naiven, neizkušen trenerski svetnik ali ustvarjalec lovorik. Pravzaprav je daleč od vsega, a se je zdelo, da bi lahko bil s svojo pozitivno naravnanostjo in ambicioznostjo človek na pravem mestu in v pravem trenutku. Ne glede na okoliščine, zaradi katerih so novi upravitelji morali upoštevati tudi nacionalno kvoto. Toda trmasti Korošec se je, ne prvič, precenil. Trma v sicer logičnim boju s športnim direktorjem Rankom Stojićem, da bi obvladoval slačilnico in uveljavil svoje zamisli, ga je med drugim stala možnosti, da bi prvič v svoji karieri le osvojil eno od lovorik. Škoda, morda bi le pokazal, da lahko osvaja lovorike in jih ne izgublja. Izgubil pa ne bo veliko. Če bo Olimpija prvak, bo del njenega uspeha, če ne bo, bo imel zadoščenje.
Naj bo menjava trenerja nespretna ali preuranjena, sporočilo je jasno. Glavne niti Olimpije vodi predsednik in glavni plačnik Milan Mandarić. Če je kdo mislil, da je Pušnika zamenjal Stojić, se je motil. Stric iz Amerike bo Pušniku plačal zajetno odpravnino, ne Stojić. In stric ima preveč nogometnih izkušenj, da ne bi presodil, da je prav Olimpija od mrtvih dvignila Maribor s Krunoslavom Jurčićem na čelu.
Mandarić je zdaj pokazal šampionsko pest. Vijolični so se veselili prehitro.
