Maribor je boljši od Olimpije, ker igra moštveno

Krunoslav Jurčić o prvih mesecih delovanja na trenerski klopi Maribora.

Objavljeno
27. december 2015 22.41
Gorazd Nejedly
Gorazd Nejedly

Zagreb – Krunoslav Jurčić je prevzel Maribor v obdobju njegove največje krize. Po 8. kolu je prvak za tedaj vodilno Gorico na 4. mestu zaostajal 9 točk, za Olimpijo 7, a je 46-letni Hercegovec iz Ljubuškega vijolične dobro preobrazil. Maribor je zaključil jesen s spektakularno igro in z drugim mestom z vsega tremi točkami za Olimpijo.

Kakšni so vaši vtisi po dobrih treh mesecih dela v Mariboru?

Najprej bi se rad predstavil. Sem ambiciozen trener, o nogometu bi želel vedeti in znati vse in sem izrazito predan dnevnemu delovanju. Dve leti me ni bilo v nogometu, ne zaradi tega, ker me nihče ni želel, marveč zato, ker imam svoja načela. Lahko bi odšel v Kuvajt, zdržal dve leti v neambicioznem okolju v polprofesionalnem ustroju in si napolnil žepe, a me takšno delo ne pritegne. Potrebujem vsakodnevni adrenalin, ki ga lahko ponudi le ambiciozno okolje, v katerem je možno ustvarjati in napredovati.

Vam je Maribor vse to dal?

Večino tega. Ne bom rekel, da sem Maribor poznal do zadnje podrobnosti, a dovolj, da sem oblikoval mnenje o njem. Odločilne so bile podrobnosti, te pa so me presenetile. Prihajam iz večjega nogometnega okolja, deloval sem pri Dinamu, ki je klub na višji ravni. To ne pomeni, da je pri njem vse boljše. Pri Mariboru me je najbolj navdušilo, kako lahko s tako malo ljudmi deluje klub. Verjemite mi, da vem, koliko je treba moči in volje, da klub deluje v najzahtevnejši konkurenci in vzdržuje visoke standarde. Da je uspešen in stabilen.

Mariborsko krivuljo nazadovanja je bilo treba obrniti, kar so vedeli vsi, vključno s športnim direktorjem Zlatkom Zahovićem. Kako ste jo zasukali navzgor?

Na voljo sem imel osnovno izhodišče, dobre razmere za vadbo in igralce – izkušene, mlade, nadarjene, ambiciozne. Treba jih je bilo osvoboditi okov, saj so po serijskem zmagovanju izgubili ambicioznost, s porazi pa samozavest. Ta je bila ključna za vrnitev v zmagovalni ritem. Igralci so hitro ujeli avtomatizme in pozitivna energija je še hitreje povlekla stvari naprej. Do zasuka smo prišli z vzajemno pomočjo.

Korenito ste posegli v dotlej uspešno mariborsko »taktično kulturo« in jo zasenčili z vašim »nadzorovamim nogometom«. Zamenjali ste postavitev od klasičnih 4-4-2 do 4-3-3 s podobnimi različicami ter dotlej previdni, bojazljivi Maribor spremenili v stroj za gole in moštvo, ki je mlelo tekmece.

Položaj na lestvici in slabo vzdušje sta zahtevala, da ukrepamo z nečem novim. Težava je bila, da Maribor leta ni imel resnega in močnega tekmeca in ni vedel, kako močan je. Postal je rutiniran in rutina je nekaj najslabšega za razvoj. Moja vizija Maribora je bila jasna, želel sem močan in privlačen Maribor, ki nadzira razmere na igrišču in zabija gole. Ni bilo lahko spremeniti stvari, ki so bile pošteno zakoreninjene. Siliti ljudi k spremembam, če so bili utrjeni v nekem drugačnem sistemu, je nehvaležna naloga. K sreči sem imel podporo v Zahoviću in Miranu Pavlinu, ki sta izrazito nogometna človeka, zaradi česar je bilo vse spremembe lažje izpeljati. Pustila sta me ustvarjati in uveljaviti mojo vizijo.

Ste že videli šampionski Maribor?

Morda primerjava ni najboljša zaradi nekonkurenčnosti tekmeca, toda zadnja tekma s Koprom in zmaga s 5:0 v gosteh je ponudila enega od vrhuncev. Kadar govorim o nadziranem nogometu, potem mislim na to, da nasprotniku ne dopustimo veliko priložnosti. Koper ni sprožil resnejšega strela.

Razigrani in prebujeni Agim Ibraimi, Jean-Philippe Mendy, Gregor Bajde razkrivajo vašo uspešnost. Marcos Tavares ni več sam v vlogi nenehnega rešitelja. In še bi lahko naštevali za Maribor blagodejne učinke vaših potez. Katera je izstopala?

To govori o kakovosti in sposobnostih igralcev, o njihovih potencialih. Pomembno je, da jim omogočiš, da jih lahko razvijajo. Morda niste opazili, sprememba igralnega položaja Sintayehuja Sallalicha je bila ena od ključnih. Iz krilnega položaja sem ga pomaknil v sredino in bolj nazaj. Sprva se je čudil in se ni mogel sprijazniti z novo vlogo. Veste, kaj mi je rekel, ko je odhajal na odmor? 'Trener, imeli ste prav.'

Kje v vaši mini revoluciji se je izgubil Damjan Bohar? Mar strelec golov, ki so popeljali Maribor v ligo prvakov, in eden od najhitrejših igralcev ne sodi v vašo vizijo?

Poglejte, Bohar ni bil krivec, bil je žrtev mojega hitrega ukrepanja. Maribor je bil v krizi, v naglici sem moral povleči poteze, med katere je sodila tudi ta, da sem izbral ožjo skupino igralcev, ki sem jim zaupal in so imeli najvidnejše vloge na poti iz krize. Večina se jih je hitro prilagodila, drugi potrebujejo dlje časa. Tudi jaz, saj bom šele v pripravah dobil natančnejši vpogled v sposobnosti igralcev. Pripravljalno obdobje bo profiliralo vsakogar in prav vsi bodo dobili priložnost.

Pod vašo taktirko so počasni igralci postali hitri, Maribor pa nenadoma ekipa, ki igra prehitro za SNL.

Hitrost igralcev in igre narekuje igralni položaj, toda ključnega pomena je, da je igralec sposoben takrat, ko je treba, razviti svojo najvišjo hitrost. Najpomembnejša je hitrost odzivnosti, če je usklajena v moštvu, potem je vse hitreje. Če se le da, je ideal tak, da je treba iz igralca izvleči najboljše, najslabše pa prikriti.

Večji del sezone je Olimpija zasenčila Maribor, v zaključnem delu je bilo obratno. Je pomladni izziv le premagati Olimpijo?

Olimpiji se je treba zahvaliti, saj je dvignila Maribor. Takšna Olimpija je dobrodošla za slovenski nogomet in Maribor. Toda zdaj ni boljša. Bila je, ker je Maribor zaspal, toda njena moč je bila v posameznikih. Andraž Šporar je zabil 17 golov, Ezekiel Henty jih je dal 8 ter še vrsto asistenc. Naši napadalci so si enakovredno porazdelili gole. Maribor je boljši, je moštvo, Olimpija ni in lažje je rušiti zasedbe, katerih zmage so temeljile na izbruhih posameznikov.

Maribor ne uspeva vzgojiti igralca reprezentančnega kalibra. Jih sploh ima?

Rezultat je merilo uspešnosti tudi za trenerja. Če ga trener nima, pade. Maribor je imel rezultate, bil je uspešen, se uvrščal v evropsko ligo, v ligo prvakov in teh uspehov ne bi bilo, če bi bila v ospredju zgolj vzgoja igralcev. To preprosto ni mogoče, ker je bil v ospredju pragmatizem. Ker je treba skozi prvenstvo uveljavljati model igre, ki bo uspešen na zahtevnejšem tekmovališču in proti močnejšim tekmecem. A tudi v tem bo Maribor poskušal biti pomladi drugačen. Da bo v SNL igral napadalno, poskušal uveljaviti dva, tri igralce, a hkrati bo imel tudi načrt B in ga utrjeval za evropske bitke.

Ste z Zahovićem uskladila želje o okrepitvah?

Moja je bila izključno ena, zaželel sem si še enega štoperja. V obrambi smo šepali, to ni skrivnost. Zanesljiva igra se začne v obrambi. Druge spremembe bodo narekovali odhodi igralcev. Mlada Petar Stojanović in Gregor Bajde sta že v ospredju, želimo, da bi jima sledil Erik Janža. V 16-letnem Žanu Celarju vidimo izjemnega napadalca, on je naš up za prihodnost. Če bo Stojanović odšel, že imamo Mateja Palčiča.

Vaš iskriv objem Joseja Mourinha po tekmi med Dinamom in Realom vas je močno zaznamoval. Kaj vam je pomenil?

Zame nekaj posebnega. Najprej, ker sem sebi dal sporočilo, poglejte, od kod prihajam in kaj se mi je v življenju posrečilo. Poplačal sem svoj trud in ponosen sem na to, kaj sem dosegel v življenju. Ne bom skrival, da je Mourinho kot bog. Odličen je, ker je samo človek. Spoštujem ga, ker je odkrit, ker ne dovoljuje vsakomur, da z njim govori o stvareh, ki jih ne pozna dovolj, ali o njih nima ustreznega znanja. Ima visoko mnenje o sebi in ne mara površnosti. Hkrati je žrtev svojega uspeha, za moje razumevanje nogometa je prevelik pragmatik.

Bili ste del sijajnega reprezentančnega rodu Hrvaške, ki je zablestela na SP v Franciji leta 1998. Kaj lahko poveste o zvezdnikih, kot so bili Zvonimir Boban, Robert Prosinečki, Davor Šuker ...?

Obstajata dve skupini igralcev; eni so rojeni za nogomet, drugi se naredijo. Zvone, Robi, ki z žogo resnično zmore vse, in Davor sodijo v prvo. Iz tega rodu smo nekateri postali tudi trenerji. Veseli me, da sem z vsemi bivšimi soigralci dober prijatelj in se z njimi razumem, čeprav sem pogosto preveč odkrit. Tudi kritičen sem, še posebej nad načinom, kako so nekateri prišli do trenerskih priložnosti. Samo poglejte, Slaven Bilić, Igor Štimac in Niko Kovač so postali selektorji brez dneva trenerskih izkušenj v klubu na članski ravni. Bilić je začel postajati trener, ko je prevzel moskovski Lokomotiv. Za vse bivše uspešne igralce je ponos ali nadutost, da so nekoč bili odlični igralci, najslabša popotnica za trenerski posel.