Maribor je v Evropi obstal tam, kjer je že bil

Ljubljana – Maribor, njegovi zvesti navijači in vsa slovenska nogometna javnost so se soočili s trpko resnico. Uvrstitev in tekmovanje v ligi prvakov ostaja v mejah znanstvene fantastike, evropska liga pa realnost. Z nekaj racionalnega pogleda je tudi nastop v drugem rangu na stari celini za vijolične presežek par excellence.

Češka prvakinja Viktoria je bila vse prej kot »češka« tekmica. Moštvo iz Plzna je bilo za razred boljše od Maribora, ki ni razočaral in je bil kljub prepričljivemu porazu z 1:4 dostojen tekmec. Maribor na najzahtevnejšem evropskem prizorišču ni storil koraka naprej, toda tudi nazaj ne. Obstal je tam, kjer je že bil.

Tudi povratna tekma pa je pustila nekaj dvomov o tem, kaj bi bilo, če bi ... V veliki meri je krivec za to trener Ante Čačić, ki je dosegel osnovni cilj (6 tekem v Evropi) in ga tudi presegel z uvrstitvijo v EL. S svojimi analizami je nalil veliko čistega vina, toda tudi razkril, da mu za kaj več res manjka poguma. Ali nesramnosti oziroma nogometnega porekla, kakršnega premorejo njegovi kolegi z bogatimi igralskimi izkušnjami. Čačić je raje, kot da bi izrazil vsaj kanček dvoma o svojih odločitvah, izbral drugo pot: polemično in z zvrhano mero vzvišenosti je »nevednežem« nizal vse, kar se je že vedelo prej, zakaj Maribor ni kos Viktorii. Oziroma, da bi za preskok zadnje ovire potreboval sanjski predstavi na tujem in doma. Svoje morebitne taktično-tehnične grehe pa je kot spreten govornik zavil v za analfabete smiselno vsebino.

Hiter odhod glavnega sestavljalca vijoličnega mozaika Zlatka Zahovića v družbi enega od njegovih vse redkejših zvestih vojščakov Mirana Pavlina iz Ljudskega vrta je dal vedeti, da sta športni direktor in trener krepko na različnih bregovih. Zahović je resda izbral Čačića, ko je moral po nenadnem odhodu Darka Milaniča ukrepati hitro. Toda dotlej dobro utečena vijolična hierarhična razmerja znotraj kluba je Zahović porušil s svojim precej nespretnim nepreklicnim odstopom in še bolj z vrnitvijo po le nekaj dnevih. To so v klubu izsilili tudi zaradi miru in strahu pred odzivom navijačev, za katere je Zahović še vedno ključna osebnost v klubu. Medtem je Čačić položaj obrnil sebi v prid, utrdil je svojo neodvisnost in avtoriteto v moštvu. Položaj je nenavaden: klub se boji Zahovićevega vpliva med navijači, a hkrati športni direktor zaradi svoje nepredvidljivosti nima več takšne avtoritete. Vmes stoji samozavestni trener, ki – zdi se tako – komaj čaka, da bi ga odstavili. Seveda ob plačilu zajetne odpravnine.

Navzven Maribor deluje stabilno in v njegovi rasti ga naj ne bi mogli zmotiti manjši trki med ključnimi možmi. Toda nogometna nepredvidljivost se lahko hitro naseli tudi v slačilnico ali pisarne.

Kot kaže, se je mariborska nogometna prihodnost znašla pred prvim resnim izzivom. Čačićevo trmasto utrjevanje lastne filozofije počasi, a vztrajno spreminja mariborski značaj, ki ga je uspešno uveljavljal Zahović. V nogometnem prevodu bi lahko zapisali, da se spopadata dve filozofiji, Čačićeva praktičnost in Zahovićeva drznost. Prva bi lahko prinesla stagnacijo, druga, če se ne bo izšla, lahko izzove hujše pretrese. Kakšna bo vmesna pot, ki bo Mariboru še naprej zagotavljala stabilen razvoj?

V EL spet Lyon ali Tottenham

Poražencem zadnjega kvalifikacijskega kola za uvrstitev v ligo prvakov so se sinoči pridružili še zmagovalci izločilnih tekem v kvalifikacijah za evropsko ligo. V konkurenci bo 48 klubov, ki se bodo razdelili v dvanajst skupin po štiri. Tudi letos se obeta vroča in spektakularna jesen v Ljudskem vrtu, saj bi na Štajerskem lahko gostovali tudi stari znanci – Valencia, Lyon, Lazio, Tottenham, zagrebški ali kijevski Dinamo. Maribor bo v zadnjem bobnu. Žreb skupin bo danes ob 13. uri v Monte Carlu.