Matjaž Kek, kakršnega poznamo

Če se po jutru nogometni dan pozna, lahko optimistično pričakujemo prvi izziv slovenske reprezentance v boju za naslednje evropsko prvenstvo. Vodja »operacije euro 2020« deluje samozavestno kot pravi poveljnik, ciljno osredotočeno kot pravi strateg in sproščeno v pogovoru z novinarji. Slednje na igrišču resda ne šteje, pozornemu opazovalcu pa vendarle razkriva veliko.



Kek je bil med prvo medijsko akcijo igriv in konkreten, artikulirano pikro je odgovarjal na večino vprašanj, delno je spremenil obrazno mimiko le v »primeru Kampl«. To je Matjaž Kek, kakršnega poznamo iz prejšnjih akcij, torej z vsemi plusi in minusi, naj tak tudi ostane. Ni namreč modro spreminjati zmagovalnih navad ali opuščati običajev, ki prinašajo uspeh; Kek ne bi bil prvi (nekoč uspešni) selektor, ki bi spoznal to dejstvo.



Mariborčan se bo v spopadu z Izraelom in Severno Makedonijo zanesel na preverjen kader, ozaljšan z nekaterimi svežimi obrazi, pragmatično bo nadgradil prenovljen igralski kolektiv v mandatu Tomaža Kavčiča in vrnil na Brdo najdražji slovenski eksponat – Jana Oblaka.



Kek je v zadnjih tednih vložil opazno veliko energije v dvig splošnega ugleda slovenskega nogometa, članske reprezentance in NZS, navijači pričakujejo veliko. To je dobrodošel začetni kapital, ki bi ga veljalo izkoristiti. (Ne)uspešnost selektorja bomo tako ali tako merili zgolj na igrišču, prvi izpit v novem semestru bo pisal že v Haifi.