Messi krivec, da ima Barça novega asa

Poletna skušnjava zadnjega odkritja Barcelone Sergija Roberta je bila res velika. Pri 23 letih je še vedno čakal na veliki trenutek, ko bi prestopil iz razreda vajencev med najboljše. Tehtal je med vztrajanjem v moštvu in upanjem, da bo dobil prilož­nost, ter odhodom.

Po zadnjem clasicu, v katerem je Barcelona na štadionu Santiago Bernabeu osmešila velikega tekmeca iz Madrida, je Sergi Roberto končno dobil potrdilo, da je res igralec za velike vloge v dresu evropskega prvaka. Realu naklonjeni športni dnevnik Marca je poudaril njegovo genialnost, Barceloni naklonjeni dnevnik El Mundo Deportivo je bil navdušen nad njegovo lahkotno uveljavitvijo v moštvu in izjemnim igralskim raz­vojem.

Sergi Roberto je zadnji veliki izdelek znamenite Barcelonine mladinske šole La Masia in najmlajši od petih v začetni enajsterici španskega prvaka v velikem derbiju. Imel je zvrhano mero potrpljenja, da je postal igralec z veliko začetnico. O njem se bo, tako kot minule dni, še pisalo. Moral je imeti tudi svojega botra in veliko sreče. V trenerju Luisu Enriqueju je imel prvega, katalonsko nogometno božanstvo Lionel Messi pa mu je po svoje omogočil preboj. Zaradi Argentinčeve nesreče – poškodbe – je lahko vzniknil še eden od številnih »palčkov«. S 178 cm sicer sodi med višje med majhnimi pri Barceloni, toda z nogometno virtuoznostjo sodi ob bok najboljšim v moštvu.

Enrique je vedel, da ima v njem močnega aduta, a je igralcu tudi iskreno povedal, da bo moral biti zelo potrpežljiv, da bi dočakal veliko priložnost. Njegov igralni položaj je na desni strani, kjer imata nedotakljiv status Dani Alves in Messi. A Sergi Roberto ni ne branilec ne krilni napadalec, ampak hibrid – združuje igralske značilnosti Alvesa, Sergia Busquetsa in Ivana Rakitića. Klubski strokovnjaki o njem preprosto pravijo, da je bočni igralec (winger).

Ob Enriqueju je krepil značaj in pridobival znanje. Ko se je poškodoval Alves, je menjal Brazilca, ko se je poškodoval Messi, je menjal Argentinca. Obakrat je odlično opravil nalogo, s čimer je tudi Enrique dobil svojega nogometnega sina. Tako kot so njegovi predhodniki odkrivali svoje sinove – Louis van Gaal Xavija, Frank Rijkaard Messija in Andresa Iniesto, Pep Guardiola pa Busquetsa.

»Sergi bo pri meni vedno dobil 'wild-card'. Je moj džoker. Lahko igra na različnih položajih, žoga je varna v njegovih nogah in jo odlično obvladuje. Ima kakovost v odličnem gibanju in telesnih sposobnostih. Lahko postane res izvrsten igralec, ker razume, kaj zahtevam od njega,« je svojega varovanca, ki ga je pred leti vodil že v B-moštvu, po veliki madridski predstavi hvalil Enrique. Igralca je priporočil tudi selektorju Vicenteju del Bosqueju. Njegov odgovor je bil bliskovit: »Nedvomno si bo lahko prislužil uvrstitev v moštvo za Francijo. Je v mojih načrtih.«

Sergi Roberto je pri Barceloni od leta 2006. V tej sezoni si je želel le igrati. Ob vseh srečnih okoliščinah kaže dodati še eno, ki jo tudi sam posebej omeni: »Kazen Fife, da klub ne sme igrati z novinci, me je še bolj utrdila v odločitvi, da ostanem. Odprla mi je več možnosti za igranje. To pa je bilo tudi vse, kar sem si želel. Vsega drugega sem bil že vajen. Tudi premestitve v obrambne vloge na krilnem položaju. Prej sem bil vedno v napadalnejši vlogi. Ni mi bilo težko sprejeti trenerjeve odločitve, ker nimam težav s tekom. In pri Barceloni igrajo krilni branilci zelo napadalno. V preteklosti so me najbolj motile občasne vloge. V kratkem času in brez stalnosti ni bilo mogoče pokazati veliko. Če sem kaj zamočil, sem lahko za dlje časa ostal na stranskem tiru. Zdaj, ko igram, sem tudi samozavestnejši.«