Tiskane izdaje
Nekdanji nogometaš Milenko Ačimović je ostal v srcih navijačev. Ob razkritju odštevalnika v središču Ljubljane, ki mimoidoče opominja, koliko dni je še ostalo do evropskega prvenstva v dvoranskem nogometu v Ljubljani, je bil precej oblegan. Ljudje so ga prosili za skupno fotografiranje, prav tako so ga ogovarjali številni nogometni poznavalci. Ačimović je namreč ambasador EP v dvoranskem nogometu, ki bo v Sloveniji od 30. januarja do 10. februarja prihodnje leto.
Ljudje vas ustavljajo in ogovarjajo. Vas to moti ali vam prija?
Nič me ne moti, saj se z leti navadiš. Lepo je, če te ljudje prepoznajo v domačem mestu in državi. Po dolgih letih igranja za reprezentanco smo si takšno spoštovanje tudi zaslužili. Kdaj prej v karieri je bilo malce naporno, a zdaj ne več. Ljudje me kljub vsemu manj zaustavljajo, saj prihajajo v ospredje novi slovenski nogometaši.
Koliko časa vam vzame ambasadorska vloga za evropsko prvenstvo v dvoranskem nogometu?
Ne veliko. Pri celotnem projektu mi je najbolj všeč ideja, da bi na igrišča spet vrnili otroke, da igrajo mali nogomet. Otroci so se v zadnjih letih raje preselili domov za računalnike, zato ni več tako kot nekoč, ko smo vsi začeli z malim nogometom, potem pa nadaljevali z velikim.
Včasih so nas starši preganjali z igrišč nazaj domov, danes pa je ravno obratno, saj morajo starši siliti otroke, da grejo ven v naravo. Kako to spremeniti?
Ne vem. Podobno zgodbo imam doma. Pri sinu in hčerki vidim, da ni njuna prva ideja po prihodu iz šole, da bi šla ven na igrišče, ampak računalniki, ipadi, mobiteli … Vse imajo raje kot druženje z vrstniki na igrišču. Veliko krivde imamo tudi starši. Ker nimamo časa, da bi šli z otroki ven, jih imamo raje doma na očeh za računalnikom.
Bodo zato v vrhunskem športu uspešnejši otroci iz revnejših okolij, kjer nimajo računalnikov in mobilnih telefonov?
Pri nogometu zagotovo drži, da se moraš naučiti igranja na ulici. Šolsko igranje nogometa v klubih ni dovolj, ampak potrebuješ tudi učenje na ulici. V nogometu so številni triki, ki jih lahko spoznaš samo na ulici. Zgolj tako lahko postaneš vrhunski nogometaš.
Kaj opažate pri mladih na svojem poletnem nogometnem kampu?
Zasnovan je tako, da otroci nimajo nobenih elektronskih naprav. Ničesar. Samo naravo in žogo. Po dveh dneh sem videl, da so bili otroci nemirni, še posebno s prsti, ker ob sebi niso imeli mobilnih telefonov. Kakor da se ne bi znali drugače igrati. Toda po treh, štirih dneh so pozabili na elektronske naprave in so vse raje hodili v naravo, na bazen in igrišča. Zelo hitro se lahko otroke vrne v naravo, samo malce discipline je treba. Kamp bomo imeli tudi letos in znova ne bo zraven nobenih mobilnih naprav ali ipadov.
Kako vidite sedanji nogometni rod v reprezentanci? Zdi se, da mu primanjkuje igralcev s karizmo.
Po tisti jesenski tekmi z Anglijo smo mislili, da smo spet dobili dobro in povezano reprezentanco. Imamo dovolj kakovostnih fantov v dobrih evropskih klubih, toda tekma na Škotskem je marsikaj podrla. Veliko vprašanje je, zakaj so nas Škoti tako presenetili. To najbolje vedo selektor in igralci, a miselnost v Glasgowu ni bila prava. Tam se ne igraš nogometa, ampak greš po vse tri točke, kar dosežeš samo tako, da s krvavimi koleni preorješ igrišče. Na Škotskem se lahko igrata in zmagata samo Barcelona in Real Madrid. Vsi drugi ne morejo zmagati brez umazanega dresa.
In spet smo na začetku – tega se naučiš na ulici.
Res je, ampak tudi priprava na tekmo je bila povsem napačna. Na Škotskem ne moreš zmagati skozi lepo igro. Kot nogometaš sem igral proti Škotski in Celticu, zato dobro vem, da moraš preorati igrišče, če hočeš zmagati. Na Škotskem preprosto ni lahkih točk.
Dejstva, da selektor Srečko Katanec išče pomoč energije v alternativnih vedah, številni nogometaši in trenerji nočejo komentirati. Kaj pa vi?
Na to se ne spoznam, niti se z energijami nisem nikoli ukvarjal. Vedno sem verjel samo vase in v delo na treningu. Seveda je pomemben tudi trener, da ti razloži smernice, kako zmagati, toda ko prideš na igrišče, sta pomembna samo volja in znanje.
Ima slovenska reprezentanca še možnosti, da osvoji drugo mesto v skupini?
Nič ni izgubljeno. Zdi se mi lažje premagati Slovaško v Bratislavi, kot je bilo premagati Ukrajino v Kijevu. Za nas bo to tekma na izpadanje, zato morajo igralci črpati izkušnje iz prejšnjih dodatnih kvalifikacij, ko so v Kijevu drago plačali preveliko pazljivost. Prepozno so se zbudili, zato so izgubili. Zdaj so močnejši za to izkušnjo in vedo, kaj morajo storiti za zmago v Bratislavi. Slovaška reprezentanca nikakor ni na takšni ravni kot Španija, Francija ali Nemčija, zato ni prevelika ovira. S pravo igro lahko zmagamo v gosteh, a če nam ne bo uspelo proti Slovaški, potem na svetovnem prvenstvu niti nimamo kaj početi.
Na evropskem in svetovnem prvenstvu so povečali število reprezentanc. Je to dobro ali slabo?
Na prvenstvo se lahko uvrstijo tudi manjše reprezentance, a negotovo je, kako bo to všeč gledalcem. Dosedanji sistem mi je bil povsem všeč. Če si želel priti zraven, si moral pokazati ogromno truda in znanja. Mi smo v dodatnih kvalifikacijah igrali z Ukrajino, Romunijo, Hrvaško in Rusijo, kar so zelo dobre reprezentance. Ampak o vsem skupaj odločajo na Uefi in Fifi.
Na zadnjem evropskem prvenstvu smo videli, kako sta presenetili Madžarska in Islandija.
Opozoril bi na nekaj – vedno sem bil zagovornik, da bi moralo biti evropsko ali svetovno prvenstvo meseca septembra na začetku sezone. Ravno v teh dneh sem prebral, kako je Luka Modrić v tej sezoni odigral že več kot 50 tekem, zato vedno pride na veliko reprezentančno tekmovanje zelo utrujen. Na drugi strani pa mu stoji neki islandski nogometaš, ki je imel med sezono kvečjemu petindvajset težkih tekem, je odlično fizično pripravljen, zato ni nič čudnega, če potem uniči bolj zvenečega nasprotnika. Tudi Modrić je samo človek, in ne robot. Angleški nogometaši imajo, denimo, klubsko tekmo vsake tri dni, zatem jih junija postavimo še na reprezentančno tekmovanje na 35 stopinj Celzija, nasproti pa pridejo islandski nogometaši, ki vso sezono samo čakajo na to tekmo in zmagajo. Če bi igrali septembra, ko bi bili vsi spočiti in v vrhunski formi, bi precej bolje videli, kdo je zares dober.
Bi bilo tako bolj pošteno?
Vsi bi bili enako fizično pripravljeni, zato bi bilo najpomembnejše nogometno znanje. Modrić igra celotno klubsko sezono, kasneje pa pride na veliko tekmovanje in čuti ogromen pritisk hrvaške javnosti, zato niti tam ne sme igrati slabo. In če kakšen zvezdnik poleti ne blesti za reprezentanco, je takoj črna ovca za vso nacijo. Tistim, ki vse to zdržijo, se moramo samo prikloniti.
Kaj porečete na dogajanje na slovenski klubski sceni?
Počakajmo na konec slovenskega pokala. Olimpija ima še vedno priložnost za eno lovoriko. Ljubljančani so zdaj v veliki krizi, toda hitro se lahko spremeni. Kljub vsemu igralci čutijo posledice številnih menjav trenerjev in poškodb.
Maribor bo zato gladko državni prvak.
Že več let ima isto ogrodje ekipe. Marcos Tavares, Dare Vršič in Milivoje Novaković so izkušeni igralci in za slovenske razmere še vedno vrhunski nogometaši. Vedo, kaj hočejo in kaj znajo.
