Morala na psu, pošteni le lajajo v luno

Pri Mednarodni nogometni zvezi ni več jasno, kdo pije, kdo plača, kdo s kom spi, kdo koga vara, kdo je komu ukradel denarnico, kdo je prejel podkupnino, komu so Rusi in Katarci, da so dobili organizacijo svetovnih nogometnih prvenstvev v letih 2018 in 2022, plačali prostituke ... Pa zdaj ni pomembno, ali je prodana duša Sepp Blatter, Jack Warner, Chuck Blazer ali kdo drug. Vsak dan na plano prihajajo nove svinjarije o koruptivnem delovanju pri FIFA, športno moralistični svet pa se le prijemlje za glavo. Za kronološki potek in dejstva odkrivanja umazanije bi potrebovali strani, kot jih ima telefonski imenik Slovenije, pa tako ali drugače bi bilo to le branje kriminalističnega romana za lahko noč. Ve se, da obstajajo policijsko-pravosodni organi, ki morajo barabam zaviti vrat.

Egipt pogoltnil Švicarje

Problem je širše narave. Vso svetovno športno birokracijo in zveze preveva simptom moči in s tem, ob velikanskem prelivu sredstev, manipuliranje in prisvajanje denarja. Ne le med nogometnimi birokrati, če je predsednik Mednarodne rokometne zveze Egipčan Hasan Mustafa, potem se nikar ne slepimo. Tudi njega so že obtožili, da si je za organizacijo svetovnega rokometnega prvenstva leta 1999 v svoji domovini kot vodja organizacijskega komiteja prisvojil dotacijo mednarodne zveze (IHF) v višini 1,6 milijona švicarskih frankov. Tudi Sepp Blatter je švicarski lisjak, primeren le za angleški lov na lisice. Zaradi škandalov je po novi izvolitvi za predsednika Svetovne nogometne zveze, to je bilo 29. maja, le pet dni zatem javno sporočil, da bo odstopil. A glej ga zlomka, izredni kongres naj bi bil šele med decembrom in marcem 2016. Medtem pa finance še vedno kot vrhovni pregleduje 79-letni švicarski diktator. Besede predsednika angleške nogometne zveze Grega Dyka povedo vse. »Sploh ne vemo, kako v številkah posluje FIFA. Koliko služijo, koliko so za kaj zapravili, to nam črno na belem sploh niso razvidni podatki,« je takoj po Blatterjevi napovedi odstopa angleškim medijem, ki so za šport najbolj kritični in raziskovalni na svetu, pojamral šef svoje nogometne zveze. Ob tem pa skritiziral čezkanalske sosede Francoze, saj so na volitvah za predsednika FIFA glasovali za Blatterja in ne za svežega neobremenjenega protikandidata jordanskega princa Ali bin Al Huseina. Pa čeprav je Michel Platini, predsednik Evropske nogometne zveze, dal svojim članicam smernice, naj na volitvah podprejo arabskega izzivalca.

A tretji svet je prestrašen. Kljub Blatterjevi napovedi o odstopu, ga afriške države in večina azijskih prepričuje, naj vztraja na dikatorskem stolčku. FIFA namreč revnim članicam svojega združenja nakazuje finančno pomoč za razvoj žogobrca, zdaj pa so se Afričani in velik azijski del ustrašili, da jim bo nova predsedniška metla zmanjšala denarni priliv. No, pa roko na srce, Afrika je svetovni rekorder po vojaških prevratih in krvavih bojih za oblast; kdo zagotavlja, da gre ves denar od FIFA za nova igrišča in izboljšanje infrastrukture za rojstvo novih Georgov Weahov, Didierjev Drogbajev, Samuelov Eto'ov in drugih?

Nadomestni OKS

Problem športne korupcije in kraje denarja je po svetu danes absolutno splošen. Živimo pač v skrajno nesrečnem času, ko so moralne vrednote povsem propadle, pravne države pa so v razsulu. Generacija flower power ali rožnata moč je v preteklem stoletju vsaj vodila svobodno ljubezen, kadila travo, poslušala dober rock in nasprotovala vojni v Vietnamu. Danes ni ničesar od tega. Konservativne svetovne, vladajočih sil, vlade v spregi s katoliško cerkvijo ljudi držijo v pokorščini, državni birokratski aparati pa pridno polnijo svoje denarne kašče in iz njih kradejo. Niso vse države kot Velika Britanija, Francija ali skandinavske, ko kaj iz tega kapne tudi za šport.

Smešna je tudi slovenska kontinuiteta pri olimpijskem komiteju Slovenije. Po Janezu Kocijančiču Bogdan Gabrovec? Ni se čuditi, da se v nadomestek OKS, Zvezo velikih športnih zvez Slovenije-Za šport, zdaj organizirajo nogometna, košarkarska, rokometna, hokejska, atletska in smučarska zveza Slovenije, ki imajo, vsaj na papirju, proračunski palec debel za približno tri desetine milijonov evrskih bankovcev in kovancev. V zadnjem času smo se veliko pogovarjali z našimi športnimi legendami, seveda tudi s takšnimi še iz jugoslovanskih časov republike Slovenije, vsi so bili razočarani nad birokratskim in samovščečnim-ne briga me odnosom slovenskih športnih institucij. Slovenija se je za časa SFRJ Jugoslavije pritoževala, da povsod po Jugi gradijo nove športne objekte in imajo velike prireditve, le v Ljubljani imajo še vedno zastarelo halo Tivoli. Kaj pa zdaj? V prestolnici so športne Stožice, cena za to pa je bila tudi, za podizvajalce, visoka. Ljubljana ima amfiteater za gladiatorske boje, ker pa so dvorano gradili le za košarko, še, za gledalce dobro vidnega, hokeja ne morejo igrati.

Da se zdaj po svetu in v Sloveniji le prijemamo za glavo, kakšni tatovi so v Mednarodni nogometni zvezi, je torej povsem napačno. Športni funkcionarji mešetarijo, slovenski športniki pa pri svoji sezoni zelo preračunano sestavljajo konec s koncem. Kaj pa če jim jo zagode poškodba ali so v slabi formi? Bolje, da sploh ne pomislimo na to. To je osebna športna katastrofa, če že denimo imajo finančno pokrite priprave in nastopanje, ali pa so v državni službi.