Lionel Messi na igrišču bruhal zaradi čokolade in sladic

Ljubljana – Lionel Messi je že odigral večji del pravljične nogometne kariere, toda pred njim so bržkone najpomembnejši meseci doslej. Z Barcelono je že na pragu svojega devetega naslova v španski ligi, a 21. aprila ga čaka finale kraljevega pokala s Sevillo, naskakoval bo tudi peto lovoriko v ligi prvakov, junija pa bo prišel na vrsto vrhunec vsega. Nov lov na prvenec na mundialu.

Messi je naznanil slovo od argentinske reprezentance že po ameriškem prvenstvu 2016. Preveč so prizadeli trije zaporedni finalni porazi, dva s Čilom na zeleni celini, vmes še z Nemčijo na SP 2014 po podaljšku z Nemčijo, še bolj kritike, da igra za Barcelono bolj zavzeto kot v državnem dresu. Premislil si je in pomagal soigralcem v težavnih kvalifikacijah, v Rusiji, kjer bo praznoval 31. rojstni dan med skupinskimi boji z Islandijo, Hrvaško in Nigerijo, pa skoraj ne bo imel izbire. Če ne bo popeljal Argentine do naslova, kot je uspelo Mariu Kempesu leta 1978 in Diegu Maradoni osem let pozneje, bo z veliko verjetnostjo zapustil reprezentančno sceno. V pogovoru za oddajo La Cornisa je razkril, da se poskuša ogniti pritisku zaradi pričakovanja, da bo na SP dosegel sto golov in sam premagoval tekmece.

»Ni lahko, saj glava ve, da je SP vsak dan bliže. Imam srečo, da se tudi z Barcelono borim za zelo pomembne stvari, ki mi ne dopuščajo, da bi gledal predaleč v prihodnost. Na raznih koncih sveta pa sem začutil željo ljubiteljev nogometa, da bi se mi uresničile sanje in da bi se Argentina vrnila na prestol. Na vse skupaj najlažje pozabim, ko sem v krogu družine. Vse drugo je drugotnega pomena. Še vedno nerad izgubljam, ampak poraze zdaj doživljam na drugačen način. Nogomet je vendarle zgolj igra, v kateri vsi želimo zmagovati in biti najboljši. Kar seveda ni možno. Sprijaznil sem se, da ne morem zmagati vsak dan in da so v življenju še pomembnejše stvari,« razmišlja Messi. Toda kaj bo storil po finalu SP 15. julija, če Argentina ne bo prekinili niza razočaranj? Po letih bi lahko še štiri leta poskusil še enkrat, prevladuje pa občutek, da bi mu zmanjkalo volje.

Se bo Argentini vse povrnilo?

»Podobno se počutimo vsi, ki v zadnjih letih igramo za reprezentanco. Dobili smo občutek, da trije zaporedni finali niso vredni prav nič. Prenesti smo morali marsikaj, tudi laži o naših zasebnih življenjih. Če letos ne bomo osvojili naslova, pa bo vse skupaj še huje. Vem, da bi s tem pritrdili kritikom med novinarji, ki so ustvarili neprijetno sliko o nas. Zato upam, da se nam bo v Rusiji vse povrnilo. Ko zatisnem oči, se še vedno vidim z visoko dvignjenim pokalom za svetovnega prvaka,« je prepričan Barcelonin as, ki je letos že proslavil pomembno »trofejo«. Soproga Antonella mu je namreč povila tretjega sina, po petletnem Thiagu, ki že igra nogomet z otroki očetovih soigralcev in uslužbencev Barcelone, in Mateu je pred desetimi dnevi ugledal luč sveta še Ciro.

Kot pravi, zaradi žene, otrok, staršev, dveh bratov in sestre, ne potrebuje psihoanalitika, da se spopada z vsakodnevnim pritiskom. »Oni vedo vse o meni in so mi vedno na voljo,« poudarja, v posebno oporo pa so mu tudi spomini na pokojno babico Celio, ki ga je najbolj spodbujala. Zato po slehernem doseženem golu pogleda v nebo in proti njemu pokaže z obema kazalcema.

Do letošnje stanovitnosti v klubskem dresu mu je pomagala tudi sprememba življenjskih navad. Spomnimo se njegovih pogostih slabosti in bruhanja sredi tekem, ob katerih so najprej posumili, da so posledica hujših zdravstvenih težav ali stresa. Izkazalo pa se je, da so izvirale iz neustrezne prehrane.

»Pred tem sem spravil vase vse, kar mi je prišlo pod roke. Čokolado, tortice, kekse, gazirane pijače ... Zdaj jem precej bolj zdravo. Ribe, meso, zelenjavo in razne solate. Privoščim si tudi kakšen kozarček vina, ampak na splošno jem redno in kakovostno, zato čutim izboljšanje. Odkar sem se odrekel hitri in nezdravi hrani, nimam več težav na igrišču, otresel pa sem se tudi nelagodja zaradi nenehnega ugibanja, kaj vse naj bi bilo narobe z mano, ker sem tako pogosto bruhal ob naporih,« zagotavlja Messi, ki ima sicer bogato medicinsko zgodovino. V otroštvu je moral namreč prejemati hormone za rast, ki si je od 11. leta naprej začel vbrizgavati kar sam. En večer v eno nogo, naslednji dan v drugo.

Na igrišču še vedno med najnižjimi, po znanju pa je eden od največjih v zgodovini nogometa. In ko bo v petek znova oblekel dres Argentine pred prijateljsko tekmo z Italijo v Manchestru, v torek pa še pred dvobojem s Španijo v Madridu, mu bo znova zavriskalo srce kot ob debiju proti Madžarski daljnega leta 2005.