Na vrhu Evrope najboljše moštvo zadnjih 25 let

Berlin – Najboljšo oceno veličine nogometne ekipe vselej določi čas. Toda že dan ali dva po jubilejni 60. izvedbi najmočnejšega nogometnega tekmovanja na stari celini je možno trditi, da se je Barcelona z berlinsko zmago prebila ob bok največjim klubom v Evropi. Katalonci so zasluženo premagali Juventus, »večni« osmoljenec finalnih tekem pa se je vrnil v Torino pokončno.

»Finale je bil spektakularen, spremljali ste vrhunsko tekmo ekip najvišje absolutne ravni.« Oceni Barçinega trenerja Luisa Enriqueja bi bilo težko oporekati. Finalna tekma lige prvakov v Berlinu morda ni ponudila tako dramatičnega razpleta kot lanski madridski derbi, po vseh drugih merilih, kot so denimo intenzivnost dvobojev, število uspešno odigranih dvojnih podaj in število golov (po rednem delu), pa sodi dvoboj Juventusa in Barcelone med najbolj privlačne v zadnjih sezonah.

Italijani bi težko izvlekli več, Katalonci so vendarle nanizali več obetavnih akcij in si priigrali več konkretnih priložnosti za še kakšen gol, kljub vsemu pa velja Juventus le pohvaliti za pristop in odkrito željo po zmagi, ki sta držala nevtralne navijače v negotovosti vse do zadnje sekunde tekme. Bi si lahko želeli več?

Na žalost privržencev torinske črno-bele »squadre«, ki jih tudi v Sloveniji ni malo, je imel Juve – izgubil je rekordni šesti finale lige prvakov po letih 1973, 1983, 1997, 1998 in 2003 – opravka z najboljšim nogometnim moštvom tega stoletja. Kdo ve, kdaj bo konec vladavine moštva, ki je zaznamovalo čudovito igro z žogo z epskimi rezultati in revolucionarno igro. Ne gre le za znamenito tiki-taka igro, ki je mnoge začela »dolgočasiti«, pač pa za neverjetne napadalne sposobnosti glavnih katalonskih adutov. Štiri Barcelonine naslove evropskega prvaka v zadnjih desetih letih je možno razvrstiti v različne kategorije: prvega, leta 2006, so Katalonci dosegli s pomočjo zvezdniške tujske legije, ki ji je poveljeval brazilski čarovnik z žogo Ronaldinho. Naslednja dva, v letih 2009 in 2011, sta bila neposreden produkt »katalonizacije« moštva in klubske šole Masie. Sobotno slavje je temeljilo na nečem novem: trener Luis Enerique je preobrazil taktično igro Barcelone, ki je v tej sezoni začela igrati (še) bolj globinsko kot prej, izpopolnil je igro ob prekinitvah.

»V sezoni 2013/14 nismo osvojili ničesar, moštvo je dobilo novega trenerja, ki se je soočil s poškodovanimi igralci. Po zahtevnem letu je sledila pravkar končana sezona, v kateri smo osvojili vse. Fantje so se odzvali fantastično, združili moči, revitalizirali kolektiv in se vrnili najmočnejši. Nikdar nisem dvomil o fantih in mojem delu s prvim moštvom,« je povedal Enrique, ki je posebej izpostavil sijajne in zveste katalonske navijače.

Da je v tej sezoni nesporni vladar nogometne Evrope, Barcelona ne bi mogla bolj trdno dokazati – na petem vzponu na nogometni Mont Blanc je namreč opravila z državnimi prvaki iz štirih najmočnejših evropskih lig. Po vrsti so namreč podpisali vdajo Manchester City, PSG, Bayern in Juventus!

Povsem na vrhu lestvice najuspešnejših klubov v ligi prvakov in predhodnem pokalu državnih prvakov resda ni prišlo do spremembe: tam kraljujeta madridski Real (10) in Milan (7), nato sledi večja gneča, saj je Barcelona s peto zvezdico ujela Liverpool in Bayern. Če upoštevamo krajši obdobji, na primer 10 ali 25 let, je že povsem drugače: po obeh merilih bi bila najboljša.

In, ne nazadnje, ob številnih imenih, ki so jih omenili v minulih dneh, velja izpostaviti predvsem Andresa Iniesto: le don Andres je bil na igrišču (Xavi je leta 2006 sedel na klopi) ob zadnjih štirih zmagoslavjih katalonskega ponosa.

Juventus? Šef njegove stroke Massimiliano Allegri postaja vse večje trenersko ime na stari celini. Slabo moštvo Milana je preobrazil v nadpovprečno dobro, dobro moštvo Juventusa je spremenil v odličen kolektiv. »Še vedno lahko napredujemo. Ne nujno rezultatsko, saj je za nami vendarle odlična sezona. Lahko nadgradimo našo igro in začnemo redno igrati v četrtfinalu lige prvakov. Slednje je pomembno za napredek,« je ocenil Allegri.