Najprej naj se zmenijo med seboj

Vi lahko nastavljate trenerje. Lahko pišete in govorite, kar koli hočete, resnice ali neresnice. Nas blatite in odločate o naših karierah.« Nekako s temi besedami me – in najbrž tudi kolege – pogosto zasipajo ogroženi slovenski nogometni trenerji, češ da smo glavni krivci za nesrečna poglavja, ki se končajo z njihovo odstavitvijo. Seveda se »mali šoli« o tem, kako nihče med nami nima prav veliko pojma in kaj vse, v glavnem slabega, doživljajo, ne da izogniti. Med njimi so tudi trenerji najvišjega slovenskega razreda, s selektorji vred.

Tu je še paradoks. »Dajte, pomagajte nam, zaščitite nas, poglejte, koliko tujcev prihaja,« mi nato, ko se »zlajajo«, pogosto potožijo. Nič drugače ni v drugih panogah.

Takšna razmerja so mi sicer čisto po godu, so tekmovalna in spodbujajoča, kakorkoli se prebere, in kažejo, da še imamo nekaj vpliva, čeprav, resnici na ljubo, res malo oziroma veliko manj, kakor mislijo odstavljeni trenerji ali navijači.



Prav v minulih dneh sem prejel več takšnih »nasvetov«, potem ko se je Milan Mandarić spravil nad Safeta Hadžića. Češ, zdaj je pa res dovolj, treba je ustaviti Olimpijinega samodržca. Mimogrede, poznavajoč posebneže, ki so obogateli zaradi lastnih odločitev in potez, kot je Mandarić, se Hadžiću piše slabo. Če ne prej, po koncu sezone. Upam pa, da se motim.
Ni kaj, slovenski trenerski nogometni kruh je trd, ampak nič kaj dosti trši kot v drugih poklicih. Ko in dokler prejemajo plače – in te so v prvi ligi praviloma na ravni zelo visokih menedžerskih, kakor je bilo v mariborskem primeru Darka Milaniča –, se njihov socialni čut izgubi nekje v oblakih. Res pa je, da je trg trenerske delovne sile veliko bolj odprt, za vsak stolček se poteguje na desetine domačih in tujih trenerjev.



Aktualno razmerje med domačimi in tujimi trenerji v SNL je 6 : 4 oziroma 6,5 : 3,5, kar je v nasprotju s strahom pred tujci. Safet Hadžić, Dušan Kosić, Ante Šimundža, Dejan Grabić, Andrej Razdrh, Dominik Beršnjak sestavljajo domačo posadko, tujo Hrvata Slobodan Grubor in Sergej Jakirović, Argentinec Mauro Camoranesi in Srb Vlado Šmit, ki si je Gorenjsko že pred več leti izbral za svoj dom. Če Rudar ne bi bil že odpisan in brez denarja, bi Hrvat Andrej Panadić še sedel na trenerskem stolčku.

Toliko o trenerskem razmerju domači vs. tuji. Zdaj pa k bistvu, slovensko stroko režejo kar slovenski fantje. Pri mariborskem izboru »malokalibrskega« trenerja Jakirovića prav gotovo ni imel prstov vmes tuji menedžerski lobi, ampak mariborski selektorji oziroma vpliv (negativnega) odnosa do nenaših (še najmanj tujcev), ki ga je več kot desetletje v Ljudskem vrtu utrjeval Zlatko Zahović.

V Olimpijinem primeru je tudi fant iz ozadja naš. O njem sem že pisal, toda mi, jaz, ga ne moremo ustaviti. Lahko ga le njegovi kolegi, nogometni soborci, tisti, ki mi tožijo, kako za božjo voljo je lahko tako drzen in nenehno rovari, v ospredje poriva svoje »tujce«, igralce, blati znanje njemu neljubih, izkorišča svoj vpliv, prijateljstvo in znanstvo. Dovolj je le nekaj krepkih in odkritih besed, ignoranca, popolna osamitev, manj ali nobena kavica. A ni tako preprosto. Tako ali drugače so vsi povezani med seboj in odvisni drug od drugega. Od malih prevar in dejanj do velikih in sladkih besed.

Trenerjem, preden se znajdejo v vlogi žrtev in upajo na našo, mojo pomoč, svetujem, da najprej počistijo pri sebi in med svojimi! Jaz bom sodil po tem, kar bom videl na igrišču.