Največji zvezdniki ne želijo živeti v dežju, megli, vetru

»Hčerin obraz je spremenil barvo, videti je tako, kot da bi živela v jami,« je potožil Nolito, občasni španski nogometni reprezentant pri Manchester Cityju. Negodovanje nad življenjem na severu Anglije je za tuje nogometaše nekaj vsakodnevnega, za menedžerje in klube s severa Anglije pa velika nočna mora.

V angleški nogomet se iz leta v leto bolj zajeda tumor, ki tudi na najvišji ravni deli »football« na tri razrede: na prvega, v katerem vladajo klubi iz Londona, v drugem so klubi, ki z velikim denarjem še držijo korak s tekmeci iz glavnega mesta, v tretjem pa so tisti, ki pobirajo, kar jim ostane in upajo, da so večji kakšnega bodočega zvezdnika ali vrhunskega igralca prezrli.

Za angleški klubski nogomet velja, da se koplje v denarju, pa vendar tudi v njem ni vse zlato, kar se sveti. Težava je enostavna, za druge države sicer obrobna in smešna, toda za zibelko nogometa in nogometnega posla sila vznemirljiva.

»Tuje zvezdnike zanima samo London. To je mesto, kjer moraš biti. Njihove soproge, družine, vsi želijo živeti tam,« je priznal eden od zastopnikov nogometašev, ki poskuša prepričevati tujce, da je tudi v »provinci« lahko lepo in prijazno za družine ali za kakovostno družabno življenje.

Kako privabiti najboljše v »dež, meglo in veter«, še zdaleč ni težava le za klube, kot so Burnley, Newcastle, Stoke, Huddersfield, celo za velikana, kot sta najuspešnejša angleška kluba na mednarodnem prizorišču Manchester United in Liverpool, je sloves Londona kot svetovljanskega mesta, ki je vedno v središču pozornosti, a hkrati omogoča dovolj zasebnosti, hud trn v peti. Pri Unitedu ga rešujejo z globalno močjo in rekordnimi plačami, pri Rdečih drugega kot bogate tradicije in plač iz višjega plačilnega razreda ne morejo ponuditi. A še to je premalo, če se v boj za kakšnega od zvezdnikov podajajo s tekmeci iz Londona. Kajpak s Chelseajem, Arsenalom ali Tottenhamom. Kako nemočen je sloviti klub z Anfielda, je pokazal primer Alexisa Sancheza. Čilenec je imel ob odhodu iz Barcelone ponudbi Arsenala in Liverpoola, oba sta tekmovala v ligi prvakov. Napadalec je izbral prvega, ker je bil iz Londona, kjer je močna tudi čilenska skupnost, čeprav je Liverpool ponujal višjo plačo. Res pa je, da je za Liverpoolčane 'čil(i)e' nekaj za v kebab, so v Londonu z zbadljivko ošvrknili svetovljanstvo severnjakov z zahoda.

Manchester in Liverpool sta mesti, obsedeni z nogometom. Navkljub veliko pozitivnim stvarem, ki jih priljubljenost prinaša zvezdnikom, je to lahko moteče, saj nimajo zasebnosti. Nenehna rokovanja, pozdravljanja, trepljanja po ramenu, pozornost na vsakem koraku ... so le kratkotrajne prijetnosti. Unitedov trener Jose Mourinho, ki v Manchestru živi v hotelu, je priznal, da ga ta popularnost utruja. »Rad bi se sprehodil in užival v miru, ampak ne morem. Zato je življenje v hotelu rahlo frustrirajoče,« je dejal Portugalec, ki pride na svoj račun v Londonu, v imenitnejši soseski Belgravia. Lahko se sprehaja, ne da bi ga nadlegovali, v miru popije kavico po svojem okusu, se srečuje z rojaki ...

London ima tudi druge prednosti, kot je posel. »Nogometašem se ponujajo poslovne priložnosti. Najboljše so povezane z nepremičninami. Ko se jim izteče pogodba, lahko prodajo stanovanja ali hiše, ki so jih kupili, ko so prišli v London. Njihova vrednost je v nekaj letih zrasla,« je povedal nekdanji irski zvezdnik Tony Cascarino in naštel nekdanje Chelseajeve zvezdnike, ki so kupovali nepremičnine in lepo zaslužili – Didiera Deschampsa, Marcela Desaillyja, Franka Leboeufa, Gianluco Viallija ...

Kakor je Mourinho razpet med Manchestrom in Londonom, je tudi veliko nogometašev. Potovanja z letalom iz mesta v mesto so kratka. Nekdanji irski selektor Mick McCarthy je opisal svojo izkušnjo: »Ko sem nekoč hitel z Anfiedla, da bi ujel let proti Londonu, sem na letalu srečal veliko število Liverpoolovih nogometašev. V London so se šli zabavat.«

Z angleškega zemljevida počasi izginjajo tradicionalni klubi iz nekoč najbolj nogometnih okolij – veliki mesti Leeds in Sheffield sta že na obrobju, klubi iz severozahodne pokrajine Lancashire Blackburn, Wigan, Preston samo še obujajo spomine ...

Najbolj zaskrbljeni napovedujejo, da bodo nekoč prvoligaški klubi trenirali v Londonu ali bližnji okolici in se le vozili na domače tekme.