Tiskane izdaje
Michael Ballack resda še ni pokojni, toda morda je največji poraženec med slavnimi »fuzbalerji«. Toliko drugih mest, kot si jih je priigral v Vzhodni Nemčiji vzgojeni igralec silovitega strela, odličen atlet ter tudi tehnično zelo dovršen in raznovrstni vezist, si jih ni nihče. Boleče, zares boleče se bo spominjal svetovnega prvenstva v Južni Koreji in na Japonskem leta 2002, kjer je »Elf« odpeljal v finale, v katerem pa ni dočakal priložnosti za slavje. V polfinalu je presodil Korejcem in nato prejel še drugi rumeni karton, zaradi česar je šov vrstnika Ronalda v Jokohami spremljal le s tribune. Dva meseca prej je v majici Bayerja izgubil finale lige prvakov z madridskim Realom, drugi je bil tudi v državnem prvenstvu in v pokalnem tekmovanju. Niz porazov je dopolnil še leta 2008 - v Moskvi je še drugič ostal brez lovorike v ligi prvakov po porazu Chelseaja z Manchester Unitedom, dva meseca pozneje v finalu EP na Dunaju pa je bila od Nemčije boljša Španija. Toda Ballacku v uteho: po Löwovi sporni odločitvi, da se kapetanu odpove zaradi čedalje bolj prodornih in obetavnih mladih sil, Nemčija ni bila nič boljša kot z njim. Dosegla je manj od pričakovanj in se brez Ballacka ni uvrstila v noben finale.
V Ballackovi osebni izkaznici bo vselej pisalo, da je bil zelo zahteven igralec. Posebnež, ki je imel trdno in neomajno držo. In težak značaj. Sporekel se je tako rekoč povsod, kjer je igral, tudi nenadejani konec kariere je imel svoj zaplet. Tako v ZDA kot v Avstraliji, kjer je upal, da bo podaljšal kariero še za sezono ali dve, ni našel skupnega jezika s klubi.
»Pri 36 letih se lahko z veseljem ozrem na dolgo in prelepo obdobje v profesionalnemu nogometu. Seveda, pogrešal bom igranje ali zabijanje golov pred 80.000 gledalci, toda zadnjih nekaj mesecev brez nogometa mi je dalo sporočilo, da je napočil trenutek za konec,« je upokojitev pojasnil Ballack, ki je utrpel veliko poškodb. Najusodnejšo je utrpel pred SP v Južni Afriki, ko ga je z brutalnim startom poškodoval Kevin Prince Boateng. Rehabilitacija je bila mučna in zdelo se je, da bo odšel na SP, toda Löw je bil neizprosen. Ballacka je pustil doma, a bolj zaradi javnega obračunavanja s selektorjem kot zaradi igralčevega zdravja. Ballack je po evropskem prvenstvu obtožil Löwa, da je bil premalo spoštljiv do izkušenih igralcev. Njegove kritike si je očitno zelo dobro zapomnil. A če je kdo mislil, da je Ballack zamerljivec, se je zmotil. Po neuspehu na letošnjem EP je Ballack podprl Löwa.
»Še vedno sem prepričan, da je Löw ustrezen mož za selektorja,« je dejal po porazu z Italijo, a dodal, da je bil polfinale ob tej kakovosti »Elfa« neuspeh.
V tako nogometni državi, kot je Nemčija, je uvrstitev med najboljših deset veliko priznanje. Ballacka, čeprav z Nemčijo, ki ima tri naslove svetovne prvakinje in štiri evropske, ni osvojil ničesar, rojaki uvrščajo med najboljše. Toda nekaj drži, že z enim samim naslovom bi postal legenda ob boku nedotakljivega »Kaiserja« Franza Beckenbauerja.
Osebna izkaznica
Michael Ballack, roj. 26. 9. 1976 v Görlitzu (Vzhodna Nemčija). Za Nemčijo je odigral 98 tekem, dosegel je 42 golov. Za »Elf« je prvič igral 28. aprila leta 1999 proti Škotski, zadnjič 3. marca 2010 proti Argentini. Vsi klubi: Chemnitzer (1993/1997), Kaiserslautern (1997/1999), Bayer Leverkusen (1999/2002), Bayern (2002/2006), Chelsea (2006/2010), Bayer (2010/2012). Največji klubski uspehi: štirikrat nemški prvak (1998, 2003, 2005, 2006), enkrat angleški prvak (2010); trikrat nemški nogometaš leta (2002, 2003, 2005). Leta 2008 se je Ballack oženil z dolgoletno partnerico Simone Lambe, s katero imata tri sinove Louisa (12 let), Emilia (10) in Jordija (7).
