Ne verjame v srečo in »lahke« zadetke

Na tisti deževni in hladni dan bi po dveh zelo napornih treningih zjutraj res raje spal, a nič zato, počitek je pri njem redko na sporedu. »Ves čas moram biti v gibanju, drugače se ne počutim dobro,« pravi mladi in hitronogi napadalec iz Nigerije, ki mu tudi jezik dobro teče, čeprav se angleščine nikdar ni učil v šoli. Ta je pač trpela od trenutka, ko je odkril čar nogometa.

Z njegovimi začetki je povezana zanimiva zgodba. »Nogometa kot otrok sploh nisem maral. Bil sem zelo priden v šoli, rad sem se učil, oče me je vedno nagradil za dobre ocene. Za nogomet je v naši družini pravzaprav najbolj navijala mama. Imam še dva brata, vse tri nas je enkrat odpeljala na trening največjega kluba v Lagosu. Zelo si je želela, da bi kateremu od nas uspelo. Bratoma je šlo kar dobro, toda jaz ... Nisem bil z glavo pri igri, ni mi bilo všeč. Mama me je že hotela izpisati, ker sem bil na nogometnem igrišču nesrečen. A trener se ni strinjal. Vztrajal je, da mi morajo dati čas. Tako je ostalo, dokler nisem nekega dne odlično pre­igral soigralca. Tedaj se je vse obrnilo, doživel sem nekakšen klik. Ugotovil sem, da zmorem in da lahko igram še bolje. Odtlej je zame obstajal le še nogomet, motivacija za šolo je izginila. Zelo hitro sem napredoval, ker sem trdo delal, veliko žrtvoval, da sem lahko danes tukaj,« se je z dragocenimi spomini v rodni Lagos vrnil 22-letni nogometaš Olimpije, eden najbolj vročih igralcev na slovenskih zelenicah, ta čas najboljši podajalec v prvenstvu.

Materina želja se je uresničila, hitro je dobil priložnost, a se je zato tudi že rosno mlad odtrgal od družine. Pred tremi leti ga je opazil Milan in ga zvabil v Evropo. Je bilo to obdobje zanj težko? »Ne, bil sem navdušen in srečen, da sem dobil priložnost. Vedel sem, da se začenja novo poglavje v mojem življenju in nogometni karieri. O tem sem san­jal od nekdaj. Zato v selitvi nisem videl težav, edini večji izziv je bila prilagoditev na evropski način nogometa,« razmišlja nogometaš, ki je bil na afriških zelenicah vajen drugačne igre. »Razlika je v tem, da tam ni prav veliko taktike. Pa ne bi rekel, da je na splošno afriški nogomet tak. Veliki klubi so že začeli gojiti tudi bolj taktično igro. Sicer pa potrebuješ le veliko talenta in dobre tehnične sposobnosti.«

Ko je moral dokazati svojo nadarjenost, hitrost, spretnosti, ni bilo težav, a ko so ga postavili v igro ... Od nekdaj je igral v konici napada, in ko so ga postavili na enega od stranskih položajev, je bil zmeden in niti ni vedel, kaj naj počne. »Ko si del ekipe, se moraš znajti, moral sem se še veliko naučiti. V klubu, kakršen je Milan, te ne bodo čakali. Toliko drugih dobrih možnosti imajo. No, to je bila zame ovira,« je priznal.

V Sloveniji se je veliko naučil

Ko se je tako pozneje iskal v nižjih italijanskih igrah in zbiral izkušnje, selitev v Slovenijo, najprej v Gorico, zanj nikakor ni bila razočaranje. »Ko sem se preselil v Slovenijo, sem se veliko naučil, v taktičnem smislu sem zdaj veliko boljši, bolje razumem nogomet. Vem, kako se moram gibati na svojem položaju, kaj moram storiti. Tega me v Italiji niso naučili. Saj v končni fazi ne gre za to, da postaneš nogometaš Milana. Postati moraš tako dober igralec, da te bo Milan želel nazaj. Če se ne boš dokazal, te ne bo hotel nihče,« se zaveda. »Ne verjamem v srečo, nanjo se nikdar nisem zanašal. Verjamem, da lahko z delom uresničim vse, kar si zadam. Če zabijem gol, nočem, da se mi zgolj posreči. Vedno veliko delam za zadetke in zato tudi nikoli ne zabijam lahkih golov. To ni del mene, nisem takšen igralec.«

Ko se je torej podal čez mejo, o Sloveniji ni vedel prav veliko. Skoraj nič, razen tega, da od tod prihaja njegov soigralec pri Milanu Žan Benedičič. A se je v Ljubljani v zadnjih osmih mesecih že dobro navadil na tukajšnje življenje, tudi na mraz. »Te dni je na obisku brat in zelo ga zebe. Pa mu pravim, da to ni še nič,« se je nasmejal, a bi bil kajpak zelo vesel družbe vsaj enega od članov družine, ki jo sicer poskuša obiskati dvakrat na leto. »Moja družina ni bogata, kljub temu pa sem imel polno podporo svojih staršev, mama nam je vedno kupovala nove drese in copate, skrbela je za to, da smo lahko igrali. Starša sta bila res velika podpornika, veliko jima dolgujem.« V Ljubljani živi sam (pravi, da kakšnega slovenskega dekleta še ni omrežil), a mu ni dolgčas. Rad se druži s soigralci, v prostem času se zabavajo zlasti z videoigricami (»Zdaj ravno študiram Fifo, da bom lahko premagal Andraža Šporarja«), zelo rad ima tudi filme, zlasti fantazijske in pustolovske, kakšnega si ogleda v kinu. Tudi kuha si sam, a za nigerijske specialitete raje počaka na naslednji obisk domovine.

V Olimpiji je novo sezono začel odlično, zablestel je zlasti z dvema goloma na derbiju proti Mariboru. Na nov obračun s Štajerci, ki bo na sporedu v petek v Stožicah, že težko čaka. Tudi zaradi navijačev, ki jih sicer na slovenskih tribunah pogreša v večjem številu. A verjame, da bodo ob dobrem nadaljevanju sezone še prišli. »S prihodom novega trenerja se je veliko spremenilo, taktika, način igranja, tudi mišljenje. Glavna lastnost dobrega trenerja je, da je tudi dober človek. Če se zna povezati z igralci, da mu zaupajo, da v ekipi ni razdvojenosti ali slabega ozračja, je to velik uspeh. Menim, da je to letos tudi naša velika prednost. Smo povezani, družimo se na večerjah. Vse to prenašamo tudi na igrišče, delamo drug za drugega, imamo odličen odnos.«

Sam ima za sezono začrtane zelo jasne cilje. »Da postanem najboljši strelec, najboljši podajalec in maja ob koncu sezone tudi najboljši igralec leta,« je našteval v smehu in še dodal, da je seveda najpomembnejše, da Olimpija osvoji naslov. »Le tako bom lahko naredil naslednji korak v svoji karieri. Ne želim zapustiti Ljubljane brez lovorike.«