Nekatere skrbi obisk, druge pa slabo domače moštvo

Če bi nogometno kolesje zasukali za dobro desetletje v preteklost, bi se spomnili prav imenitnega dogodka za medcelinski pokal v Nemčiji, generalke za prvenstvo 2006, najbolje organizirano doslej in nadvse prijazno za vse navzoče. Sledili sta mu predstavi v Južni Afriki in Braziliji, v teh dneh je prvič doslej medcelinski pokal gostila Rusija. Eno leto pred prvenstvom so med udeleženci mešani občutki.

O tem, da ruska država namenja izjemne vsote denarja za prirejanje športnih spektaklov, že dolgo ni dvomov. Ne nazadnje so bile zimske olimpijske igre 2014 v Sočiju z vložkom 50 milijard evrov najdražje doslej, vrtoglave zneske so promocije in spektakla željni Rusi v zadnjih letih namenjali tudi prvenstvoma v hokeju in atletiki. Kakšna bo nogometna vsota, od 14. junija do 15. julija 2018, si je težko predstavljati, najprej bo treba potegniti črto pod tem medcelinskim pokalom, ki je le delno potešil nogometni apetit največje države na svetu: domača reprezentanca je igrala slabo in ostala brez uvrstitve v polfinale, utrip tekmovanja pa s številnimi praznimi sedeži na tribunah in bornim obiskom gostov iz tujine ni ponudil sanjskih razsežnosti spektakla.

»Kdor se je sredi junija znašel v Moskvi ali St. Peterburgu, si je najprej mislil, češ da je množica tujcev obiskala generalko svetovnega prvenstva, vendar so ti v metropoli zlasti zaradi Rdečega trga in drugih znamenitosti v okolici, v mestu ob Nevi pa zavoljo belih noči,« je obrazložil poročevalec osrednjega münchenskega resnega dnevnika Süddeutsche Zeitung. Sploh je bilo Nemcev, bodisi po službeni dolžnosti bodisi uživačev na tribunah, med vsemi tujci v vseh dneh na tribunah največ, vendar pa prve bilance razkrivajo, da kakšnega vidnega zanimanja za to tekmovanje onstran ruskih meja ni bilo – prek 90 odstotkov vstopnic so kupili doma, le sedem do osem odstotkov so jih prireditelji poslali na tuje. Zakaj ni bilo razprodanih štadionov, z izjemo tekme Rusija – Portugalska in sinočnje finalne predstave, razkriva odgovor o visokih cenah vstopnic, povprečno prek 100 evrov na tekmo. Pa četudi so bile te za domače ljudstvo cenejše kot za goste. Tudi na svetovnem prvenstvu naj bi bilo podobno.

»Poskušamo najti rešitev za naše državljane, toda cenovne razrede za svetovno prvenstvo določi Fifa. Vsak dan se pogajamo, rad bi videl, da bi bila cena 4. kategorije za naše obiskovalce med 15 in 20 evrov, a ne vem, če se nam bo to posrečilo. Sicer pa: ozrl sem se k vstopnicam za boksarski nastop Conorja McGregorja, najcenejše so dva tisoč $. Poznamo tudi cene koncertov v Moskvi ali vrhunskih gledaliških dogodkov, zato nogometa dejansko ne smemo pretirano podcenjevati,« je odgovarjal na kritike Vitalij Mutko, prvi mož Ruske nogometne zveze. Obenem je tudi zavrnil namige o povsem praznih tribunah, ponosno je na novinarski konferenci pred dnevi poudaril, da si je tekmo Kameruncev in Čilencev ogledalo 33.000 navzočih, med njimi je bilo približno pet tisoč gledalcev iz Južne Amerike. Obenem pa je Mutko podčrtal, kar dejansko drži, da vstopnica in »potni list navijača« (prvič so ga za slehernega obiskovalca uvedli med ZOI 2014 v Sočiju) zagotavljata brezplačen prevoz med posameznimi mesti: »Tega nisem zasledil še nikdar prej. Pomislite, zdaj lahko nogometni zanesenjak v enem dnevu odpotuje iz Moskve v Kazan in se po tekmi brez dodatnih stroškov pri priči vrne nazaj. Ne potrebuje nočitve ali vozovnice, ta denar bo pač porabil za vstopnico.«

Dejansko pa je še naprej precej vprašajev o logistiki in vsesplošni uspešnosti naslednjega mundiala oz. čempionata mira, kot mu pravijo v ruskem jeziku. Razdalje so ponekod izjemne, a med prizorišči pogosto primerljive z zadnjima prvenstvoma v Braziliji in Južni Afriki. Poseben sistem vizumov mnogim – denimo v nasprotju z Nemčijo 2006 – zapleta potovanje, a verjeti gre, da bo ob vsem vložku na koncu Rusija ponosno razpredala o vrhunskem dogodku. Sicer pa dežela številnih kultur, burne zgodovine, prostornih muzejev, zanimive kulinarike ponuja še kaj drugega kot nogomet, res pa je, da so prav glede slednjega domorodci še najbolj zaskrbljeni.

Tudi tekmovanje za medcelinski pokal je namreč pokazalo, da domača reprezentanca po svoji (ne)moči ne vliva prav pretiranega zaupanja med privrženci, ki so sanjali o tem, da bodo imenitne predstave Andreja Aršavina in soigralcev na euru 2008 predstavljale le odskočno desko k še vidnejšim dosežkom. Toda teh pozneje ni bilo več. A tako je to ob spoznanju, da danes ni več vidnih ruskih zvezdnikov v ligaških tekmovanjih Anglije, Španije in Nemčije, domača liga pa privablja pozornost in z nadvse spodobnimi pogodbami ohranja najboljše nogometaše v ruskem prostoru. Zadnje prvenstvo je postreglo z naslovom moskovskega Spartaka, po številu privržencev najbolj priljubljenega kluba v državi. Po 16 bolečih letih brez šampionske lovorike ga je na vrh vodil italijanski strateg Massimo Carrera. Ko pa so pri reprezentanci poskusili z Italijanom na klopi, slovitim Fabiom Capellom, med letoma 2012 in 2015, Rusiji zlepa ni šlo. Pozneje je žezlo prevzel domači strokovnjak Leonid Sluckij, a na euru v Franciji skupaj z nogometaši razočaral. Zdaj naj bi zasuk uprizoril Stanislav Čerčesov, nekoč reprezentančni vratar in kot čuvaj mreže Tirola ljubljenec navijačev v Innsbrucku. Toda sodeč po vsem videnem v zadnjih dneh na domači generalki bo Rusija vse prej kot kandidatka za odmevno uvrstitev …