Tiskane izdaje
Ljubljana – Elvedin Džinić je odšel »s trebuhom za kruhom« iz svojega Maribora januarja leta 2011 z nazivom vijolični bojevnik. Ponudila se mu je priložnost v Belgiji, v mestu, ki je spisalo veliko poglavje v slovenskem nogometu – Charleroiju. Letošnjega septembra se je vrnil v Slovenijo k Rudarju.
Iz Maribora je odšel, da bi storil nov korak v nogometni karieri. Opravil ga je. Toda kako bi se razpletala kariera tedaj občasnega reprezentanta, če bi bi ostal v Mariboru, kjer je igral z dušo in srcem? »Časa ni mogoče vrniti nazaj. Mislim, da sem ravnal prav, nikakršnega zagotovila ni, da bi bil pri Mariboru še uspešnejši in srečnejši. Ni mi žal, da sem odšel,« je bil odkrit srčni štoper, ki je v petih tekmah za velenjski klub dosegel že dva gola.
Charleroi in tudi poljski Lubin, kjer je igral le pol leta, sta rudarski okolji. »Charleroi je bil rudarsko mesto le nekoč, Lubin je na Poljskem še zdaj močno rudarsko središče. A to nima zveze z mojo selitvijo v Velenje. Rudar je bil edini slovenski klub, s katerim sem bil v stiku,« je delno pojasnil, kako se je znašel v Velenju, potem ko bi moral v Lubinu ostati dlje.
»Ni se izšlo. Nezadovoljni smo bili vsi, vodstvo kluba in jaz. Nikakor pa ne morem reči, da sem imel neprijetne izkušnje. V Belgiji, Bolgariji in na Poljskem sem se počutil odlično. Pomembno je bilo, da so bile razmere spodobno urejene, plače niso zamujale in nihče mi ni ostal dolžan ničesar. Tudi kakovost nogometa je bila na višji ravni kot v Sloveniji.«
Oceno o kakovosti slovenskega klubskega nogometa je Džinić le prenesel na podlagi izkušenj iz tujine in tistem, kar je občutil na »lastni koži«. »Res je, da se je tudi v Sloveniji dvignila raven igre, vidna je tudi boljša organiziranost,« je pohvalil SNL in razkril, da se je vrnil v Sloveniji tudi zaradi družinskih razlogov.
»V decembru se bo družina povečala na štiri člane. Moji srčni izbranki Sari, s katero sva skupaj že 10 let, ter triletni Inaji se bo pridružila še ena deklica. Imena še nisva izbrala. Družina mi veliko pomeni, zaradi česar sem tudi zavrnil nekaj ponudb. V ospredju ni bil več samo zaslužek. A je tudi res, da sem si pustil priprta vrata, če bo prišla iz tujine res privlačna ponudba. Pozimi lahko odidem,« krmari med nogometom in urejenim družinskem življenjem. Dom si je ustvaril v središču Maribora.
Velenjsko poglavje še ni povsem po Džinićevem okusu. »Upam, da bo šlo na bolje. Psihološko se dvigujemo in se lahko upravičeno nadejamo boljših izidov. Moštvo je zagotovo boljše, kot kaže izkupiček točk,« je ocenil celo tretji strelec moštva. Za Ivanom Firerjem in nekdanjim mariborskim soigralcem Draganom Jelićem (zabila sta po 3 gole), s katerim sta odločila dvoboj z Radomljami.
»To še ne pomeni, da Rudar igra na vijoličasti pogon. Ima še veliko drugih dobrih igralcev,« je sklenil branilec s 145 tekmami v SNL in strelec 18 golov.
