Ni bil morski pes

Milenko Aćimović je padel še drugič. Prav nič me ni presenetilo, da nekdanji slovenski nogometni reprezentant z bogatimi mednarodnimi izkušnjami na domačem spolzkem terenu ni bil kos svoji nalogi.

Pred dobrimi štiri leti sem prvi Aćimovićev prihod na položaj športnega direktorja NK Olimpija Ljubljana pospremil z neprikritim dvomom. Še prej, med enim od pogovorov, sem mu tudi svetoval, da naj opusti direktorske ambicije, če niti ne ve, kako deluje Olimpijin ustroj. Ni slišal!

V Pogledu sem se vprašal, kakšne reference ima, da bi lahko verjeli v čudežno preobrazbo Olimpije pod njegovo taktirko. Še tista, ki je bila pesek v oči navijačem, je bila privlečena za lase – da je Mile legenda Olimpije. Je kdo sploh preštel njegove tekme v »svetem« zeleno-belem dresu? Precej več, trikrat več (102:34), jih ima v zanj svetem rdeče-belem Crvene zvezde in vijoličastem Austrie (101).

Resda Zlatko Zahović ni odigral niti ene tekme v dresu Maribora, ampak primerjave med Zlatkom in Miletom so nesmiselne in so, če bi že moral razkrivati razlike med njima, uporabne za kakšno drugo temo. Aćimovićeva najtežja utež, ki ga je držala na tleh, je bil pravzaprav Izet Rastoder. Za ene samodržec, ki nikomur ne zaupa, za druge veliki naivnež. Zame pa predvsem uspešen poslovnež, ki nima pojma o nogometu in o tem, kako naj bi deloval uspešen športni kolektiv. Kar je velika škoda. Druga Milenkova utež je njegov značaj dobrega in prijaznega fanta, zaradi česar nikoli ne bo uspešen v katerikoli odločujoči nogometni funkciji. Vsepovsod in ne le v Sloveniji je delovanje v nogometu – in tudi večini drugih kolektivnih športih – kot plavanje med morskimi psi. Aćimović je bil med plenilci predvsem plen, ki ga ni bilo težko ujeti. Sicer ne bom trdil, da so drugi »morski psi« zgolj slabi fantje, a dejstvo je, da je bil Aćimović daleč od pobalina, ki bi lahko komu tudi navil ušesa in koga »nategnil«. Bil je, tako kot nogometaš, premalo ambiciozen in marljiv. Talente so mu odkrivali drugi, a žal so mu tudi okrepitve »vozili« drugi. Zaradi letošnjih zimskih, ki jih odgovoren športni direktor ne bi pripeljal, sta drago plačala Olimpija in on.

Če bi sodil po svojem prerezu Aćimovićevega lika in dela, Olimpija za položaj športnega direktorja potrebuje odločnega moža, nekoga, ki je izjemno ambiciozen, pozna razmere v slovenskem klubskem nogometu, ima karizmo in avtoriteto, je finančno neodvisen, delno pozna in upošteva »podzemlje«, ga zanima tudi razvoj mlajših kategorij in je razmeroma nedostopen – tudi za medije. Ali ima vsaj občutek za medijsko selekcijo. Precej ostro, kajne? Da, toda nujno, da bi lahko Olimpijo v zdajšnjih razmerah in ustroju ter pod Rastoderjevim vodstvom usmeril na mariborske tirnice.

Obstaja pa še ena možnost. Da bi Rastoder izbral menedžerja angleškega kova, trenerja in direktorja v eni osebi hkrati. Toda ni ga (še) videti!