Tiskane izdaje
S črnimi očali in brado je že na pogled izstopal iz slovenske nogometne reprezentance. Ko je branilec v slogu največjih nogometnih mojstrov na prijateljski tekmi proti Poljski zabil svoj prvi gol v državnem dresu, je nase opozoril tudi na igrišču. Tudi v ruskem prvoligašu Rostovu je bil 190 centimetrov visoki Primorec eden zaslužnejših za veliko zmago nad Bayernom v ligi prvakov. Leto tako zares lahko končuje z lepimi spomini.
Še zlasti zadnji meseci so bili zanj pestri. Šele te dni, ko je končal prvi del sezone in se iz Rusije vrnil domov, ima bolj čas podoživeti vse skupaj. Na poti v Slovenijo se je ustavil še v Bukarešti, saj se sploh ni imel priložnosti posloviti od soigralcev v Dinamu, potem ko je zadnjega dne poletnega prestopnega roka prišla novica o selitvi v Rostov, dobrih 200 kilometrov severovzhodno od Moskve. V Rusijo se je podal neposredno z reprezentančnega zbora. »Nekaj zanimanja je bilo zame že pozimi, a sem bil pomemben član Dinama, bil sem kapetan in niso me hoteli izpustiti. Pogajanja so se spet začela poleti, a je vse skupaj zelo dolgo trajalo. Že so se začele kvalifikacije za ligo prvakov in tako sem prestopil kar iz Slovenije, naša nogometna zveza mi je pomagala pri urejanju dokumentacije. Za tem se niti nisem vračal v Bukarešto in šel neposredno v Rostov. Že dva tedna po prihodu sem odigral prvo tekmo v prvenstvu, nekaj dni pozneje pa že v ligi prvakov,« je 26-letni Miha Mevlja opisoval dogodke, povezane s še eno selitvijo v svoji nogometni karieri. Odkar je kariero začel v Gorici, je igral v Švici, Izraelu, Romuniji in zdaj v Rusiji.
V mrazu jih je grela zmaga
Tako je že vajen prilagajanja na nov klub in okolje, hitro je to storil tudi v Rostovu. »Bukarešta je ogromno mesto z veliko turisti, vsi govorijo angleško, sem pa tekoče govoril tudi romunsko. V Rostovu pa je angleščina tabu. Stvari mi je nekoliko olajšal soigralec, romunski reprezentant Andreja Prepeliță. Hitro moraš preklopiti, v nogometu se pogosto stvari spremenijo čez noč, to je nekaj običajnega. Tako na igrišču kot zunaj njega sem se hitro privadil,« je povedal Mevlja, ki je v Rusijo odšel sam, brez dekleta Eve, ki ga je doslej vedno spremljala v tujini. A ker marca pričakujeta naraščaj, sta se odločila, da raje ostane v Sloveniji. Rostov je kar veliko mesto z 1,5 milijona prebivalcev. »Ves čas je velika gneča, sicer pa si mesta, iskreno povedano, sploh še nisem imel priložnosti dobro ogledati. S soigralci gremo na kakšno večerjo, kakšen sprehod po središču, to pa je vse. Od konca avgusta smo igrali vsake tri dni, vmes so bili še reprezentančni zbori,« je povedal o natrpanem urniku.
Zdaj je za nekaj časa pribežal s tamkajšnjega mraza. »V zadnjem mesecu je bilo res že zelo hladno. Prej je bilo podobno kot pri nas, novembra in decembra pa so bile razmere za igranje že precej težke, sploh ker je tu veliko vetra, padel je tudi sneg. Bilo je kar zanimivo,« Primorec ni bil najbolj navdušen nad nizkimi temperaturami, v katerih so igrali. Še zlasti tista tekma v ligi prvakov proti Bayernu je bila precej ekstremna, toda domače moštvo je grela velika zmaga proti nemškemu velikanu. »Uf, takrat je bilo res mrzlo. Minus osem in še veter, razmere so bile kar kritične. Seveda je bil na koncu razplet odličen. Čeprav se mi zdi, da so na koncu vsi drugi v tej zmagi uživali bolj kot mi, igralci. Šli smo na večerjo, čez dva dni pa smo tako že imeli novo tekmo, ni bilo časa za proslavljanje,« je podoživel veliko senzacijo.
Sam je imel nadvse pomembno nalogo pri ustavljanju Roberta Lewandowskega in drugih zvezdnikov. Motiv v ligi prvakov je najbrž toliko večji. »Zagotovo je na takšnih tekmah večji poudarek na obrambi. Vsako tekmo v ligi prvakov je bilo treba odigrati na visoki ravni, saj odločajo malenkosti. Veliko novega sem se naučil na teh velikih tekmah,« je dejal in se s soigralci po tisti zmagi razveselil tretjega mesta v skupini ter tudi uvrstitve v evropsko ligo. »To je bil naš cilj, čeprav smo dobili zelo težko skupino z Bayernom, Atleticom in PSV, ki so same velike ekipe. Vedeli smo, da se bo težko prebiti na eno od prvih dveh mest, zato smo merili na evropsko ligo.«
Pomembno, da je šla žoga
Tako si Mevlja lahko le želi želel, da bi bilo prihodnje leto vsaj tako dobro kot letošnje. »Celotno leto 2016 je bilo izjemno, veliko pomembnih stvari se je zgodilo. Čas je šel hitro mimo, bilo je veliko novih izzivov, v nekaterih zato niti nisem mogel dobro uživati. Zdaj, ko sem na dopustu, lahko že pogledam nazaj,« je povedal. Do 6. januarja, ko bo odletel na priprave v Abu Dabi, bo užival in počival doma, z družino. Še zlasti tesno je povezan z bratom dvojčkom Nejcem, ki je prav tako nogometaš, zdaj igra v Švici pri Schaffhausnu. »Že od malih nog se najin odnos ni spremenil, zelo sva si blizu, čeprav sva vsak na svojem koncu. Slišiva se vsak dan, spremljava drug drugega.« Skupaj sta nogometaša iz Lokve pri Sežani začela igrati v Divači, pri trinajstih letih pa sta se preselila v Gorico.
Ne v slogu Ronalda
Dvojčka se po videzu precej razlikujeta, še zlasti Miha s svojim imidžem nekoliko izstopa. Ta ni ravno v slogu Cristiana Ronalda, temveč z očali in brado spominja na kakšnega znanstvenika. »Ja, saj me malo hecajo zaradi tega. A vsak ima svoj slog, šteje pa tisto, kar dobro delaš na igrišču in tudi zunaj njega,« je pribil. »Ljudje smo si različni, sam nisem s tem nikoli iskal medijske pozornosti. Tudi sicer nisem nikoli preveč rad govoril z mediji, nisem takšen, da bi se izpostavljal.«
Njegov prosti čas zapolnjujejo glasba, serije, filmi, križanke in knjige, pravi. Nazadnje je prebral biografijo Novaka Đokovića. Je iz nje potegnil kaj koristnega tudi za svojo kariero? »Kar nekaj teh športnih zgodb sem prebral. Vsak je našel svojo pot do uspeha, od prehrane in navad. Od vsakega lahko potegneš kaj pozitivnega, nihče pa ti ne sme biti šablona, po kateri se boš ravnal. Najti moraš svoj način, ki si ustreza. Biti moraš sproščen, če le slediš nekim vzorcem, če preveč razmišljaš in se obremenjuješ, se lahko vsega skupaj hitro naveličaš.«
