Nogomet ni Labodje jezero

S pristopom »saj bo« oziroma »lako ćemo« ne moreš premagati niti Andore, kaj šele Bolgarijo in Norveško.

Objavljeno
29. marec 2018 02.21
Nogomet Slo:Blr, zastave, motivi
Jernej Suhadolnik
Jernej Suhadolnik
Kdor ima na voljo višek denarja, naj ga vloži v delnice slovenske nogometne reprezentance. Slednje ta čas kotirajo veliko pod svojo knjigovodsko vrednostjo. Glavni »zvezdniki« zasedbe selektorja Tomaža Kavčiča ne uživajo velikega ugleda med navijači, v primerjavi z zadnjo akcijo lanskega leta so gotovo naredili korak nazaj.

To resda ni vnaprej pogubno, zmage ali porazi na prijateljskih tekmah prav v ničemer ne vplivajo na razplet katerihkoli kvalifikacij. To so vedeli že najboljši trenerji stare jugoslovanske šole, to vedo tudi Srečko Katanec, Matjaž Kek in Tomaž Kavčič. Ko je Katanec v prvem mandatu izgubljal prijateljske tekme, je na pomenljiva vprašanja le odmahnil z roko, podobno se je odzval tudi Kek, ko je po njem letelo z vseh strani po šestih porazih v sedmih prijateljskih tekmah. Katanec in Kek sta pozneje plesala na Daljnem vzhodu in v Južni Afriki. Če bi se tedaj podala na predsedniške volitve, bi zanesljivo zasedla palačo na vogalu Prešernove, Erjavčeve in Gregorčičeve v Ljubljani.

Porazi na prijateljskih tekmah torej vnaprej ne pomenijo težave, prav tako zmage ne bi smele nikogar zavesti. Enako velja tudi za poraza z Avstrijo in Belorusijo: nimamo razloga, da ne bi verjeli Kavčiču, da je dobil veliko koristnih informacij o motivu in sposobnostih posameznikov ter o (ne)smiselnosti izbranega modela igre. Toda kljub temu bode v oči dejstvo, da je Slovenija delovala neverjetno medlo, brez prave rešitve v napadu in apatično v obrambi.

Udarni zvezdniki reprezentance so želeli sproščeno vzdušje in podporo javnosti ter dobili oboje. Toda nekateri so se med vadbo na Gorenjskem očitno preveč sprostili. Odvzeli so premalo žog, dopuščali, da so jim tekmeci prihajali v prostor med linijami, pozabili na svojo odgovornost, na prste ene roke je možno prešteti tudi uspešno odigrane dvojne podaje v 180 minutah igre, o stoodstotnih priložnostih pa ni bilo ne duha ne sluha. Našteto lahko postavimo na skupni imenovalec – pristop »saj bo« oziroma »lako ćemo«, s katerim ne moreš premagati niti Andore, kaj šele Bolgarijo, Norveško in Ciper, ki čakajo Slovence v ligi narodov.

Četudi se je zdelo, da je sodnik označil za prekršek prav vsako posredovanje Slovencev v Celovcu in Stožicah, so ti storili le 14 prekrškov ob Vrbskem jezeru in 11 v Ljubljani. Za primerjavo: organizirani in disciplinirani Belorusi, ki so v kvalifikacijah za SP 2018 končali na zadnjem mestu skupine A, so jih zbrali zgolj v Ljubljani 24, četudi je bil sodnik do njih prizanesljiv.

Potem ko je ta rod izbrane vrste dobil že tretjega selektorja, bo pozornost odslej namenjena reprezentantom. Nogomet namreč ni balet, četudi bi našli v Labodjem jezeru, Trnuljčici in Hrestaču več »grobosti« in odločnih akcij kot v zadnjih dveh tekmah Slovenije. Selektor Kavčič pa bo moral v naslednjih mesecih oceniti, zakaj je ob njegovi premieri boj za vsak meter igrišča zamenjala romantika.